Omejena uporaba elektrike
Združenje trgovcev je objavilo opozorilo svojim članom, da je mestni magistrat Ljubljane izdal razglas, ki je prepovedal porabo električnega toka od 16.30 naprej. Izjema so bile živilske trgovine.
Preberite tudi:
»Ker so zapretene kazni zelo stroge, priporočamo, da se člani strogo drže tega razglasa ter si za čas od 1. decembra t. I. do 28. februarja 1922 nabavijo druga svetila. Od dne 1. marca 1922 dalje je dovoljena zopet normalna poraba elektrike.«
Tretja obletnica Cankarjeve smrti
»Narodno gledališče obhaja tretjo obletnico Cankarjeve smrti v nedeljo dne 11. t. m.« so sporočili v objavi. V ta namen so uprizorili farso »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« z deloma novo zasedbo.
Vir slike: Zgodovina.si.
V enajsti številki Gledališkega lista je bilo mogoče prebrati do takrat še neobjavljena pisemska dopisovanja med Cankarjem in upravnikom Narodnega gledališča, profesorjem Juvančičem. Pisma so se dotikala predvsem uprizoritve »Pohujšanja«. Del dobička nedeljske uprizoritve je bil namenjen skladu za Cankarjev spomenik.
Izkopavanje železne rude v Beli krajini
Območje od Metlike do naselja Vinice je bilo polno »železne rude zelo dobre vrste«. To rudo so izkopavali že 140 let nazaj v »rudotopilnici Fridava v Gradacu v Beli krajini,« so poročali v enem izmed prispevkov iz rubrike gospodarstva.
»Izvažali so jo tudi po strmih cestah nad Semičem na Dvor pri Žužemberku v plavže kneza Auersperga. Omenjenih tovarn niso opustili radi neuspeha ali radi preslabe rude, pač pa je dal knez Auersperg svojo tovarno zato porušiti, ker ni dolenjska železnica potekla mimo njegove tovarne. Tovarno v Gradacu je pa kupila Alpinska montanska družba in jo porušila zato, da je ves obrat osredotočila v svoje tovarne po Štajerskem in drugod.«
V nadaljevanju so še bolj izčrpno predstavili naravno bogastvo te dežele. Gorovje v bližini Črnomlja je bilo polno bukovega lesa, ki bi ga lahko porabili za žage in drugo orodje, slabši les pa bi porabili za »kuhanje oglja, s čemur se že danes nekateri pečajo«. Napisali so, da tudi z lesenim ogljem topljena daje boljše in dražje železo od tistega, ki je topljeno s koksom, pridobljenim iz črnega premoga.
Vir slike: researchgate.
»Komaj 2 km od Črnomlja so začeli kopati tudi premog, kakor se vidi, z najboljšim uspehom. Tudi ta pride pri topljenju rude v poštev saj toliko, da goni stroje za pihanje in potrebna dvigala.« Avtor prispevka je bil prepričan, da bi na stotine ljudi iz Bele krajine z veseljem poprijelo za delo, v kolikor bi se ustanovilo rudnik železa.
»Dani so vsi pogoji za izkoriščanje rude v kateremkoli kraju Belokrajine, treba je samo podjetnosti in krepke volje.« Pisalo je še, da bi rudnik predstavljal korist vsem slojem in sami državi, saj bi se lahko dobička udeležili vsi, »od uradnika in trgovca do zadnjega voznika in delavca«.
Avtor prispevka je govoril o lastništvu rudnika, ki bi lahko v obliki delnice prejel prav vsak. V tistem času so nekatere družbe za izkopavanje rud celo zahtevale, da imajo vsi zaposleni vsaj po en »delež«. Če deleža niso mogli odkupiti, se jim je od zaslužka po malem odtegovalo. »Koncem leta se čisti dobiček razdeli deležem primerno med vse. Tako podjetje ima prednost, da delavci ne štrajkajo, se medsebojno nadzirajo ter delajo pridno, v zavesti, da delajo za lastno podjetje.«
»Za ustanovitev takega podjetja in take družbe je treba pred vsem denarno zelo uglednega začetnika, najbolje kak denarni zavod. Ta naj bi za prvič proti poznejšemu povračilu zagotovil večji znesek in imenoval ožji odbor,« so še zapisali.
»Mlečni boji v Mariboru«
Ko je na štajerskem zapadel sneg, so kmetje za svojo živino potrebovali krmo. Krmi pa je ob povpraševanju cena zrastla za kar 100 odstotkov, s tem pa je v Mariboru začelo zmanjkovati mleka, posledica pa so bile seveda visoke cene.
Vir slike: Wikipedia commons.
Mestni magistrat je odredil, da je najvišja cena mleka lahko 8 kron. »To je rodilo takoj hude odpore in boje in pomanjkanja mleka v mestu,« so zapisali pri Slovencu. Tako imenovani mlečni boji so se v Mariboru pojavljali dan za dnem, žrtve pa so predstavljale razlito mleko in trgovce za zapahi zaradi žaljenja mestnih organov. Trpeli pa so tudi potrošniki, saj »ne dobe mleka za otroke in jim preti nevarnost kazni, če plačajo kje na skrivaj mleko dražje, kakor je maksimirano«.
Vsak dan je bilo torej na mariborskem trgu vedno manj mleka, po zapisih so bili tudi dnevi, ko se mleka v mestu sploh ni dalo dobiti. »Na mestnem magistratu gospodarijo zdaj socialisti. Kaj res ne vidijo nič, kaj so dogaja že mesec dni spodaj na trgu pod oknom g. župana?«
Powered by Contextual Related Posts
