Letošnji december zaznamuje 20. letna obletnica filmske trilogije Gospodarja prstanov (The Lord of the Rings). V obdobju od 10. do 20. decembra so lahko oboževalci po celem svetu doživeli to, kar si J. R. R. Tolkien ni nikoli predstavljal, da se bo uresničilo – filmsko upodobitev njegovih knjižnih uspešnic.
Morda vas bo zanimalo tudi:
10. decembra leta 2001 se je prvi del trilogije prvič predvajal na kinematografskih platnih v Londonu, kjer se je v Odeon Luxe Leicester Square odvila svetovna premiera. Na dan 19. december so si bodočo uspešnico lahko ogledali tudi drugod po svetu, dan kasneje pa še na Novi Zelandiji, kjer so bili filmi tudi posneti.
Prvi del trilogije, »Bratovščina prstana« (The Fellowship of the Ring) je ustvarjalcem prinesel kar 897 milijonov ameriških dolarjev. Z drugim delom, »Stolpa« (The Two Towers), ki je izšel leta 2002, so zaslužili 947 dolarjev, z zadnjim, »Kraljeva vrnitev« (The Return of the King) pa neverjetnih 1,15 milijarde dolarjev. Po zaslužku je zadnji del trilogije Gospodar prstanov uspelo prehiteti le peščici filmov: “Levji kralj,” ” Jurski park,” ” Vojna zvezd: Epizoda I” in ” Titanik.”
Vseeno pa je trilogija zasedla prvo mesto po uspešnosti, saj je bila za filmsko nagrad Oskar nominirana kar 30-krat, osvojila pa je 17 kipcev, med drugimi tudi Oskarja za najboljše vizualne učinke, Oskarja za izvirno glasbeno podlago in Oskarja za najboljšo masko.
Gospodar prstanov je predstavljal tudi inspiracijo za mnoga druga fantazijska dela, kot so »Igre Lakote« (Hunger Games), serija »Igra prestolov« (Game of Thrones) in Harry Potter.
Mirno vasico, v kateri prebivajo hobiti, lahko še vedno obiščete
Režiser Peter Jackson je skupaj z ženo pripravil scenarij za trilogijo filmov Gospodar prstanov v začetku 90-tih let. Predložil ga je produkcijski hiši New Line Cinema, kjer so bili nad idejo relativno navdušeni ter mu odobrili proračun v višini 150 milijonov dolarjev.
Začel je snemati v domači Novi Zelandiji, kjer je našel pokrajine, ki so najboljše upodabljale Middle Earth, območje iz sveta Gospodarja prstanov: slikovite podeželske hribe in rodovitne doline, pa tudi ledena gorovja in razgibane skalne formacije, vulkane ter gozdove.
Med oktobrom 1999 in decembrom 2000 so snemali scene za vse tri filme naenkrat. To je bil projekt, ki mu ni bilo para, saj je takrat Hollywood imel navado, da so naslednji del določene serije filmov posneli šele po morebitnem uspehu prvega dela.
Izzivi se niso končali niti ob napovedani premieri, saj se je zgolj nekaj tednov prej prvič predvajala prva adaptacija Harry Potter, ki je doživel ogromen uspeh.
Trilogija Gospodar prstanov je na koncu prinesla stroške v višini 270 milijonov evrov, ob izdaji pa jih je z zaslužkom tudi bliskovito pokrila. Vsi trije filmi skupaj so ustvarili slabe 3 milijarde dolarjev prometa. To pa velja zgolj za kinematografe.
Mnogo podjetij je namreč ustvarilo zajetne kupčke denarja tudi s prodajo izdelkov, ki vključujejo vse od raznih obeskov, modelčkov in zemljevidov. Pri Weta Workshop so oblikovali in izdelali različne fantazijske predmete, ki nastopajo v filmih, mnoge pa lahko še danes kupimo na njihovi spletni strani.
Med drugim so pomagali tudi pri izgradnji snemalne lokacije Hobbiton, vasi, kjer v filmu prebivajo bitja, imenovana hobiti, in kjer se zgodba tudi začne. To vas lahko še dandanes obiščemo, nahaja pa se v bližini kraja Matamata na južnem otoku Nove Zelandije.
Hobbiton pa ni edini kraj, ki ga letno obišče truma turistov. Popularne destinacije vključujejo tudi aktiven vulkan Mount Ngaurohoe, ki v filmih nastopa kot vulkan Mount Doom ter hrib Mount Sunday, kjer je bilo za namene snemanja postavljeno mesto Edoras. Oboževalci pa si bodo lahko oči napasli tudi na drugih pokrajinah in krajih, ki so jih lahko občudovali v filmih.
Disney se ni smel dotaknit njegovih del
Avtor uspešnic Gospodar prstanov, Hobit in še drugih del, postavljenih v isti fantazijski svet, J. R. R. Tolkien ni nikoli pričakoval, da bo komurkoli uspelo njegova dela spraviti na platna.
Leta 1969 je filmske pravice za nizko vsoto prodal majhni produkcijski hiši United Artists. United Artists je pravice kasneje posredoval uspešnemu producentu Saulu Zaentzu, ki je želel na platna spraviti prvo animirano upodobitev Gospodarja prstanov, vendar se je snemanje ustavilo na sredini, ker ni bilo dovolj zanimanja.
Približno 10 let je trajalo, da je Gospodar prstanov našel svojo pot na zaslone v obliki animirane serije, česar Tolkien ni nikoli doživel. Kasneje je bila posneta tudi televizijska različica drugega dela trilogije kot japonska animirana upodobitev, za japonski in ameriški trg. Prebivalci Sovjetske zveze so si lahko leta 1991 ogledali upodobitev Bratovščine prstana v filmu, poimenovanem »Chraniteli«.
V svojem času pa je glede upodabljanja svojih del imel samo eno zahtevo: pri produkciji ne sme v nobeni obliki sodelovati Walt Disney. Tolkienovo nezadovoljstvo z Disneyevim delom je bilo splošno znano, saj s kritikami v javnosti ni varčeval. V letu 1937 je končno objavil Hobita, v kar ga je prepričal C.S. Lewis, avtor fantazijskih del o Narniji, s katerim sta bila dobra prijatelja.
Istega leta pa je izšel tudi prvi celovečerni animirani film »Sneguljčica in sedem palčkov« pod okriljem Walt Disneya. Obe deli sta navdušili občinstva po celem svetu, oba pa sta se tudi osredotočila na eno specifično mitološko bitje – škrate.
Tolkien si je skupaj s svojim prijateljem Lewisom film o Sneguljčici tudi ogledal, oba pa sta se zgražala nad upodobitvijo škratov in splošno vsebino pravljice. Lewis je v pismu Disneya označil za »ubogega idiota«, ter izjavil, da bi škratje seveda morali biti grdi, vendar ne v takšnem smislu.
Tolkien je kasneje v drugem pismu zapisal: »Pozdravljam njegov talent, a se mi je vedno zdel brezupno pokvarjen. Čeprav so v večini del, ki izhajajo iz njegovih ateljejev, občudovanja vredni in očarljivi odlomki, je njihov učinek zame odvraten. Nekateri so mi povzročili slabost«. Po Tolkienovih besedah je pri Disneyu bila težava v tem, da je pravljice in fantazijske zgodbe »oropal« vse resnosti in jih naredil »otročje«.
Vsa Tolkienova dela so namreč zrastla iz principa, da zgodbe niso samo za otroke, ampak morajo vsebovati pristne in izvirne pripovedi, ki bodo nagovorile širše občinstvo. Dober primer je Hobit, ki izhaja iz pravljice, ki jo je svojim otrokom pripovedoval ob večerih. Za objavo je zgodbo priredil tako, da v nobenem pogledu ne izpade otročja.
V enem zmed svojih znanstvenih esejev je zapisal: »Kraljestvo fantazijskih pripovedk je široko in globoko in visoko in napolnjeno z veliko stvarmi… Združevanje otrok in pravljic je napaka naše domače zgodovine«.