Naprej na vsebino

Slovenijo so na današnji dan priznale prve zahodnoevropske države

Pred natanko tridesetimi leti, 19. decembra 1991, so prve zahodnoevropske države priznale Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo. Islandija je bila prva država, ki je Slovenijo formalno priznala že 19. decembra 1991. Istega dne sta to storili Nemčija in Švedska, a z dodatkom, da bo sklep začel veljati 15. januarja 1992. To so bile prve države, ki so priznale Slovenijo in ki prej niso bile del Jugoslavije ali Sovjetske zveze.

Preberite tudi:

Za preprečitev mitinga resnice decembra 1989 in zmago miru nad sovraštvom so zaslužni prebivalci Slovenije

Nemško priznanje Slovenije je pomenilo pritisk tudi na druge članice takratne Evropske skupnosti, naj priznajo Slovenijo. Na dan, ko je začelo veljati nemško in švedsko priznanje, so tako Slovenijo priznale tudi države članice Evropske skupnosti, predhodnice Evropske unije in nekatere druge evropske države. Evropska skupnost se je z odločitvijo, da bo priznala nekdanje jugoslovanske republike, ki bodo do 23. decembra 1991 izrazile to željo in izpolnile določene pogoje, uprla hudim pritiskom ZDA, ki so nasprotovale diplomatskemu priznanju in so k temu stališču pritegnile tudi generalnega sekretarja ZN.

Nemški kancler Helmut Kohl in zunanji minister Hans-Dietrich Genscher sta bila zaveznika Slovenije. Vir slike: Guliverimage.
Nemški kancler Helmut Kohl in zunanji minister Hans-Dietrich Genscher sta bila zaveznika Slovenije.
Vir slike: Guliverimage.

Priznanje Evropske skupnosti je sledilo brionski deklaraciji, ki je bila sprejeta 7. julija 1991, z njo pa se je končala desetdnevna vojna v Sloveniji. Gre za prvi mednarodni sporazum med Slovenijo in takratno Evropsko skupnostjo. S sprejetjem brionske deklaracije v slovenski skupščini 10. julija 1991 je Slovenija prvič nastopila kot mednarodni subjekt.

Prva je Slovenijo priznala Hrvaška, ki tudi sama še ni bila priznana

Prva država, ki je priznala Slovenijo že dan po osamosvojitvi, 26. junija 1991, je bila Hrvaška, s katero sta se osamosvojili na isti dan. V drugi polovici leta so sledile še nekatere države naslednice nekdanje Sovjetske zveze, med njimi baltske države (Litva, Gruzija, Latvija, Estonija, Ukrajina, Belorusija).

Vatikan in San Marino sta Slovenijo priznala 13. oziroma 14. januarja 1992, Italija 16. januarja. Med prekomorskimi državami sta Slovenijo kot novo državo prvi priznali Kanada (15. januarja 1992) in dan kasneje Argentina, Avstralija, Čile, Nova Zelandija in Urugvaj 16. Rusija je Slovenijo priznala 14. februarja, 7. aprila 1992 je sledilo še priznanje ZDA, ki so bile sicer do osamosvajanja precej kritične. Priznanje Washingtona pa je Sloveniji odprlo vrata v številne mednarodne ustanove in organizacije.

Slovesnost ob sprejetju Slovenije v OZN, New York 22. maj 1992. Vir slike: UN photo.
Slovesnost ob sprejetju Slovenije v OZN, New York, 22. maj 1992.
Vir slike: UN photo.

22. 5. 1992 tudi Kuba in Mehika priznata Slovenijo. Na ta dan Slovenija postane kot prva nekdanja jugoslovanska republika 176. članica OZN. Že pred tem pa je 14. maja 1992 postala 27. članica Sveta Evrope pa tudi Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. V Nato je bila sprejeta konec marca 2004, mesec kasneje, 1. maja 2004, pa je postala še članica Evropske unije. Nazadnje je leta 2010 vstopila v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Nezakonski otrok v evropski družini

»Slovenija se je kot nebodigatreba novi nezakonski otrok znašla v stari evropski družini. Kaj z njim? Dotedanji gospodarji Evrope, velike zahodne države, so poskušali vse, da bi ga splavili še pred njenim rojstvom. Zdaj je pač na svetu, a priznati ga ni mogoče, je nezakonski otrok. Tudi po brionskem moratoriju so poskušali, da bi ga dali kam v rejo. V poštev je prihajala nova Jugoslavija, za katero so pripravili tudi že nov osnutek organizacije,« je zapisal dr. Franc Bučar v knjigi Rojstvo države.

Stare Jugoslavije ni bilo več, nova pa ni bila mogoča, saj je Srbija z vojsko udarila po Hrvaški, Slovenci pa se tudi nismo bili več pripravljeni odpovedati svoji državi.

Zahodne sile so se ob sesutju starih totalitarnih režimov na drugi strani železne zavese sprememb državnih meja v prvi vrsti bale zaradi nestabilnosti, ki bi jo takšne spremembe povzročile. Državne meje se v vsej zgodovini tako rekoč nikoli niso spreminjale brez prelivanja krvi. Kaotičen razpad Jugoslavije bi lahko pomenil uvod v podoben razvoj dogodkov na območju Sovjetske zveze, že samo misel na takšen scenarij v velesili s tisoči jedrskih raket v arzenalih, pa je ponoči kradla spanec vsem svetovnim voditeljem. Nenazadnje se je na Balkanu že skuhala prva svetovna morija 20. stoletja, nihče si ni želel, da bi se tam sprožila še tretja.

Slovencem je pomagal tudi nasmeh zgodovine

Vendar je tudi pri tem problemu Slovencem pomagal nasmeh zgodovine, kot je slovensko osamosvojitev lepo opredelil predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. Zahodni Nemci so si želeli čimprejšnjega padca diktature nad njihovimi sonarodnjaki na vzhodu ter združitve nemškega naroda v eno državo. Arhitekt združene Nemčije in velik Evropejec, tedanji kancler Helmut Kohl, je podporo osamosvajanju Slovenije razumel kot korak v spremembi miselnosti, da je najbolje za vse, da se v Evropi državne meje ne smejo spreminjati. Nemčija je tako podprla mlado slovensko demokracijo in prizadevanje Slovencev za samostojno državo.

Kohlova vloga pri prepričevanju ostalih članic Evropske skupnosti za priznanje je bila bistvena, kot v knjigi Slovenija in pika! poroča Peterle: » … zgodba priznanj se je z minimalnimi razlikami odvila tako, kot sva se takrat s Kohlom dogovorila. Kohl je dejansko vodil finale procesa priznavanja tako, da je predsedujoči Evropskemu svetu Gianni De Michelis moral proceduro priznavanja 15. januarja 1992 pripeljati do konca. Še pripomba – glede na razne interesne interpretacije vlog v priznavanju Slovenije. Cenim delež Hansa-Dietricha Genscherja, vendar o takih zadevah ima v Nemčiji prvo besedo kancler, ki mu ga glede Slovenije ni bilo treba prepričevati. Kohl je tudi prepričal francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, ki je priznanju dolgo nasprotoval

Poleg vloge Nemčije za spremembo stališča ostalih vodilnih evropskih držav je ključno vlogo k preobratu na svetovni ravni odigral tedanji papež Janez Pavel II. Ker je prihajal iz Vzhodne Evrope je čutil posebno naklonjenost do zatiranih narodov, tako tudi do Slovencev. To je ob pogovoru z njim začutil tudi Peterle: »Ko sem bil leta 1991 pri njem v Castel Gandolfu, sem mu lahko na štiri oči v družbi s [Štefanom] Faležem razložil situacijo. Videl sem razliko med tem, kar nam je dan prej uradno povedal takratni vatikanski zunanji minister Jean-Louis Tauran, ki ni napovedoval prav hitrega priznanja Slovenije, in papeževo obetavno pozornostjo. «

Pomen papeževe naklonjenosti opisuje tudi kardinal Franc Rode: »Vatikan ima diplomatske stike s 180 državami. Nunciji so imeli natančna navodila, naj vsak na svojem mestu prepričujejo državne voditelje, da je samostojnost Hrvaške in Slovenije nujna in edina možnost, da se prepreči večjo destabilizacijo v Evropi. Nunciji so nekaj mesecev pripravljali mnenje po vsem svetu, šli so do zunanjih ministrov, predsednikov, da je treba priznati pravico teh narodov do samostojnosti in samoodločbe. To je temeljna akcija, o kateri se ne ve veliko. O tem mi je pripovedoval tudi kardinal Angelo Sodano, ki je bil takrat državni tajnik. Janez Pavel II. je 12. januarja 1992 prišel ob osmih zvečer iz tretjega nadstropja v prvo, kjer je sedež državnega tajništva, in naročil, naj pripravijo vse dokumente za priznanje. To je bila njegova osebna odločitev. S tem je poslal močan signal tudi Evropski skupnosti.«

Ključno vlogo je odigral tudi Vatikan s papežem Janezom Pavlom II. na čelu. Vir slike: Splet.
Ključno vlogo je odigral tudi Vatikan s papežem Janezom Pavlom II. na čelu.
Vir slike: Splet.

Ključna vloga volje celotnega ljudstva in neutrudnega dela posameznikov

Zgodovina pa se nasmehne le hrabrim in vztrajnim. Priznanja samostojne Slovenije ne bi bilo brez neuklonljive in enotne volje celotnega slovenskega naroda, da hoče samostojno državo in trmastega ter neutrudnega dela posameznikov na mednarodnem parketu. Slovencev od Argentine do Avstralije. Za priznanje samostojne Slovenije so neutrudno delali predstavniki slovenske vlade, v prvi vrsti njen predsednik Peterle in njen zunanji minister Dimitrij Rupel.

Pogosto je spregledan delež, ki so ga k priznanju slovenske samostojnosti prispevali Slovenci na pomembnih položajih v tujini, na primer Hans-Peter Repnik, nemški zvezni poslanec iz vrst krščanskih demokratov, ki je bil svetovalec Kohla za področje gospodarskega sodelovanja z Jugoslavijo, ali pa na primer avstrijski zvezni poslanec iz vrst Zelenih Karel Smolle, ki v Slovenija in pika! lepo opiše, kako je Slovenija z miroljubnim pristopom počasi uspela prepričati tudi največje nasprotnike: »Za Slovenijo je bilo ključno, da si v mednarodni skupnosti pridobi pozitivno podobo, pri čemer so se nekateri slovenski voditelji zelo izkazali. Sposobnost predsednika vlade Peterleta je bila ta, da je znal zelo dobro zastopati slovensko mnenje, vendar ga obenem predstaviti povsem neagresivno. To je bila ključna razlika med Beogradom in Slovenijo. Premier, ki razlaga interese svoje države, ampak v nekem pametnem, neagresivnem in nenapadalnem tonu, je v takem trenutku velika sreča.

Hans-Peter Repnik je bil svetovalec Kohla za področje gospodarskega sodelovanja z Jugoslavijo. Vir slike: dandc.eu.
Hans-Peter Repnik je bil svetovalec Kohla za področje gospodarskega sodelovanja z Jugoslavijo.
Vir slike: dandc.eu.

Kot tak intelektualno sposoben zagovornik slovenskih interesov dolgo pred priznanjem Slovenije se je izkazal tudi zunanji minister Rupel npr. pri svojem prvem nastopu v Svetu Evrope. »Zelo dober je bil, bistveno boljši od hrvaškega kolega Janžekovića!« mi je rekel tedanji predsednik Političnega odbora, poslanec Ludwig Steiner. Tako nam je uspelo počasi spreminjati mnenje o Sloveniji. Spominjam se potovanja v Švico, spremljal sem Peterleta, kjer ni ustvaril vtisa, da želi Slovenija na silo uveljaviti odločitev, ampak je mirno pojasnil, da je nenasilen odhod Slovenije tudi v interesu Srednje Evrope.«

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice