(Še) enkrat bod’mo složni
Pred enaintridesetimi leti so na današnji dan razglasili izide plebiscita o samostojnosti. Izidi so pokazali, da se je plebiscita udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev, za samostojnost pa je glasovalo okoli 95 odstotkov udeležencev oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. Na dan razglasitve, 26. decembra, praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Enaintrideset let po izjemnem dosežku, enaintrideset let po izjemni enotnosti, ki je Slovencem prinesla samostojnost, smo razklani kot še nikoli. In tako, kot je enotnost politike bila v prelomnem trenutku tista, ki je volivce prepričala, da so se trumoma podali na volišča in kot odgovor na vprašanje: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« obkrožili DA, tako je danes razklanost politike tista, ki ta isti narod deli ne le na dva pola, temveč na številne črepinje. Črepinje z ostrimi robovi.
Lahko bi rekli, da je kriv covid-19. Saj nam že dve leti svetujejo, da stopimo skupaj, tako, da stojimo narazen. Pa čutimo, da temu ni tako. Tudi prepada me cepljenimi in necepljenimi si nismo zmislili sami. Tudi to smo dobili servirano. Če drugače ne s tem, da smo dobivali popolnoma zmedene in mešane signale s strani politike – ker je bilo bolj pomembno reševanje stolčkov, ker je tudi bolj pomembna strankarska propaganda kot to, kaj je dobro za narod.
Enaintrideset let stara država je res še mlada, a vendarle bi morali že vsaj skozi puberteto, pa se zdi, da smo še vedno priča cepetanju dvoletnikov, ki vsak prisegajo na svoj prav za vsako ceno.
Delijo nas tisti, ki naj bi nas predstavljali in povezovali. Delijo nas tisti, ki smo jim zaupali, da skrbijo za nas, da sprejemajo strateške odločitve. Delijo nas tisti, ki nočejo sprejeti odgovornosti in o pomembnih vprašanjih odločati sami, temveč breme prelagajo na nas. In pustijo, da z ostrimi robovi črepinj režemo en drugega. In ko vsak v svojem kotu krvavimo niti ne vidimo, kaj vse gre mimo nas.
Tedanja kampanja za plebiscit se je glasila: »Če hočemo, da nas svet prizna, se moramo najprej priznati sami.« Morda je zdaj čas za kampanjo: »Če hočemo, da nas svet vzame resno, se tako tudi obnašajmo.«
Morda nam takrat ne bo več treba kar naprej ponavljati, kako smo posebni, kako imamo krasna jezera, gore, planjave, reke… Morda nam takrat ne bo treba toliko krat ponavljati izrekov o lastni vrednosti, v katere niti same ne verjamemo – in jih izgovarjamo zato, da bi končno enkrat tudi sami sebe prepričali, ker tujci to že vse vedno. Morda bomo takrat to tudi sami vedeli, ker bomo to tudi čutili. Morda takrat ne bomo več rabili prebirati statistike, da bi vedeli, da je pri nas nekaj dobrega – ker bomo to vse vedeli in bomo na to ponosni.
A za to bo treba kaj več, kot pisati, da je čas, da stopimo skupaj (in hkrati ignorirati državne proslave). Za to bo treba kaj več, kot se zaklinjati o pripravljenosti na sodelovanje in v isti sapi razlagati, s kom vse pa se res ne da delati.
Slovenska politika je dobila ukaz od slovenskih volivcev, da gre Slovenija svojo pot, je dejal dr. Jože Pučnik, ko je izjavil tudi slovite besede: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Naj v naslednjem letu slovenska politika spet dobi ukaz od slovenskih volivcev, da ne pristajamo več na dve (ali več) držav v eni. Da smo pripravljeni na uspehe. Da smo pripravljeni na enotnost. Samo pri vrhu se morajo nehati cefrati med seboj pa se bo tudi po naših žilah prenehal prelivati gnev.
