Skip to content

Kozja farma Castello di Brussa

V Benečiji blizu Latisane, natančneje med krajema Castello di Brussa in Sindacale, nastaja ena največjih rej mlečnih koz v severni Italiji. Farma je okoli 10 km severno od obale Jadranskega morja in okoli 50 km vzhodno od Benetk. Benečijo Slovenci imenujemo tudi območje v Italiji, ki se v Slovenijo zajeda med Breginjskim kotom in Brdi – za razreševanje nesporazuma bomo za to slovensko območje uporabljali drugo uveljavljeno ime: Beneška Slovenija.

A vrnimo se k italijanski regiji Benečija, po italijansko imenovani Veneto, katere glavno mesto so Benetke, po italijansko Venezia. Včasih slišimo ime Triveneto, kar je skupno ime (uradno) za tri italijanske regije: Furlanijo Julijsko krajino, Benečijo in Južno Tirolsko. Benečija je pretežno nižinska, delno gričevnata in na gori Marmolada doseže najvišjo točko.

Benečija je del Poadižja, porečja reke Pad. Tudi drugače je to precej vodnato območje, na jugu prepleteno s sistemom rečnih in morskih kanalov. Regija Benetke ima poleg reke Pad tudi reke Piava (do nje so v prvi svetovni vojni prišli vojaki v dvanajsti soški ofenzivi), Adiža (Gornje Poadižje je sopomenka za Južno Tirolsko), Brenta, Liveza in zelo velik hudournik Taljament (na nekaterih mestih širok skoraj 2 km).

Tipična podeželska hiša za vzhodno Poadižje. Avtor slike: VB.
Tipična podeželska hiša za vzhodno Poadižje.
Avtor slike: VB.

Tu uporabljamo slovenska imena za geografska imena v Italiji. A to območje ima ime po Venetih, ki so predniki Slovencev. Zgodovina teh krajev je celo v novejši zgodovini zelo zaznamovala območje, ki ga danes imenujemo Primorska. Tod so Turki (prišli so preko krajev, ki so danes naša domovina) požigali žitna polja, na katerih so pridelovali žito za oskrbo Rima. Tod so divjale stoletne vojne med Beneško Republiko in Habsburško monarhijo. Napoleonova vojska in Soška fronta sta samo najnovejši vojni v prejšnjem tisočletju stalnih vojn na tem območju. Bolj slikovito – sedaj imamo goriški Slovenci najdaljše obdobje miru v zadnjih tisoč letih.

Profesor na videmski univerzi Giuseppe Stradaioli se je pred dvema letoma odločil, da bo poleg predavanja na univerzi obnovil očetovo kmetijo. V ta namen sta se z njegovim prijateljem, izkušenim kozjerejcem, odločila za mlečne koze. Na stari kmetiji so se ukvarjali s pitanjem goveda, a je oče našega profesorja iz Vidma obnemogel in opustil rejo govejih pitancev. Tako je farma skoraj dve desetletji samevala. Sedaj sta jo dve družini ponovno spravili v pogon.

Poslovna odločitev je bila za rejo tisoč mlečnih koz sanske pasme z visoko mlečnostjo. In za prodajo mleka bližnji mlekarni. Sedaj na farmi Stradaioli redijo tristo sanskih koz, sto plemenskih kozic in okoli dvajset plemenskih kozlov iste pasme, seveda. Nekaj kozlov so uvozili iz Francije z vsemi potrebnimi preiskavami na TSE in z vsemi potrebnimi papirji. Uvažajo tudi seme sanskih kozlov, a o tem malo kasneje.

Gre za povsem ravninsko kmetijo s 40 ha lastne zemlje. Namakanje kmetijske zemlje se je v Italiji, kot je splošno znano, razvilo predvsem za časa fašizma in vladanja njegovega vodje Mussolinija. A namakanje in skrb za vodne vire dejansko v Italiji segata že v antične čase, ko so delali dolge akvadukte, razno razne namakalne sisteme in jezove za namakanje. Današnja tehnologija za namakanje polj je veliko naprednejša od takratne, a so stari kanali in kanalete še vedno lepo vzdrževani in v uporabi.

Pitališče za bike se da lepo preurediti v primeren hlev za koze. Avtor slike: VB.
Pitališče za bike se da lepo preurediti v primeren hlev za koze.
Avtor slike: VB.

Stavbe za rejo domačih živali so v Italiji velikokrat narejene iz že narejenih betonskih elementov, a na tej farmi jih ni veliko videti. Druga italijanska gradbena strategija je kovinska konstrukcija z lahko streho iz pločevine, ki pa je na tej farmi zelo prisotna. Vse stavbe so iz prejšnji časov, ko so redili pitance na rešetkah, razen novega molzišča, kjer so postavili rotolaktor. Kot tehnologijo reje so se odločili za globok nastilj in dvignjene krmne hodnike, kar je na velikih farmah za drobnico precej običajno in dokaj pogosto. Slednji se uporabljajo tudi za priganjanje koz na molzišče. Krmne pregrade med boksi in krmilnim hodnikom so samolovilne in odlično služijo svojemu namenu. In velika zračnost hlevov je zadnja desetletja splošna zakonitost, ki je upoštevana tudi na tej farmi. Veliki betonski silosi se še vedno uporabljajo.

Srce farme za mlečno drobnico je vsekakor molzišče. Rotolaktor firme De Laval z oseminštiridesetimi stojišči je bila odločitev lastnikov te farme . Ti poznajo tudi rotolaktorje italijanske firme Milkline in jim priznavajo vrhunsko kakovost za molzne sisteme za drobnico v svetovnem merilu, a pri zbiri proizvajalca včasih igrajo odločilno vlogo sorodstvene povezave. Do tega dvignjenega rotolaktorja pelje natančen sistem premičnih zapor in vrat, ki je bil dobro načrtovan – koze pridejo na molžo dvakrat dnevno in je vsaka podrobnost pri preganjanju še kako pomembna. Koze stojijo na zunanjem obodu, kar je seveda pri vseh rotolaktorjih enako.

Rotolaktor omogoča hitro in kakovostno molžo velikega števila koz. Avtor slike: VB.
Rotolaktor omogoča hitro in kakovostno molžo velikega števila koz.
Avtor slike: VB.

Molznik ročno natika molzne enote, medtem ko je snemanje molznih enot avtomatsko. Za nadzor skrbijo tako izpopolnjen elektronski sistem s slikovnim prikazom stojišč kot dve kameri z dvema velikima ekranoma. Merilci za meritve količine, vsebnosti in še nekaterih parametrov mleka so sestavni del takega molzišča.

Sistem za pranje je povsem avtomatiziran in naravnan tako na prihranek vode kot na prihranek čistil. Zmogljivost rotolaktorja je približno tristo koz na uro, s tem da ena oseba molze koze, druga jih zganja na rotolaktor. Cena bo verjetno zanimala nas, slovenske rejce – okoli tristo tisoč evrov s postavitvijo vred, a brez stavbnega dela molzišča, mi je zaupal profesor Stradaioli, ki praktično nima nobenih zadržkov pri širjenju živinorejskega znanja, izkušenj in modrosti. Celotna naložba v prenovo farme je bila približno milijon evrov, s tem da je država Italija oziroma Evropska unija prispevala tretjino sredstev.

Avtomat pripravi mlečni nadomestek za kozice. Avtor slike: VB.
Avtomat pripravi mlečni nadomestek za kozice.
Avtor slike: VB.

Napajanje kozličev je zelo pomemben del reje mlečne drobnice. Pri tako velikih farmah si kmetje ne morejo privoščiti sesanja mladičev. Slike nazorno pokažejo način napajanja kozličev, ki je na tej farmi precej enostaven. Avtomat zmeša mlečni prah z vodo in segreje mlečni nadomestek na temperaturo okoli 39 stopinj Celzija. Potem kozliči to tekočino dobijo v stekleničke z dudo in pridno posesajo vsak svojo količino mleka. Naj tu povemo, da ima tudi v severni Italiji reja mlečnih koz svoje hibe. Ker moških kozličev farme po večini ne morejo prodati, jih morajo evtanazirati.

Elektronska znamka je v državah, ki imajo nad šeststo tisoč plemenskih ovc in koz po evropski zakonodaji obvezen način označevanja drobnice. Avtor slike: VB.
Elektronska znamka je v državah, ki imajo nad šeststo tisoč plemenskih ovc in koz po evropski zakonodaji obvezen način označevanja drobnice. Avtor slike: VB.

Prehrana za koze v laktaciji je skupni mešani obrok ali TRM (total mixed ration). Nekateri to v zadnjem času imenujejo unifeed mešanica ali mineštra ali enolončnica. Prehrana suhih krav je ravno tako skupni mešani obrok z manjšo vsebnostjo hranil. Prehrana kozic je dobro seno in ločeno močna krma. Seno po volji, močna krma omejena na dnevni obrok. Kozli dobivajo na voljo seno, omejen obrok močne krme in mineralno-vitaminsko mešanico.

Precejšen porazdeljevalec slame, rezalno-mešalna prikolica in kopač za odstranjevanje globokega nastilja so nujni stroji na tako veliki farmi. Ta farma ima poleg traktorjev še nekaj strojev senene linije, zelo napreden namakalni sistem in osnovne traktorske priključke za pridelavo poljščin. Kapital vsake kmetije, in to ne na zadnjem mestu, je poleg denarja na banki tudi znanje.

Profesor Stradaioli z izdatnim uspehom osebno uporablja ultrazvok za ugotavljanje brejosti, sam osemenjuje koze in seveda skrbi za storitve, povezane z zdravjem koz. Kozlovo seme dobi iz Francije, kjer s svojim znanjem in pomočjo francoskih kolegov odbira najboljše kozle sanske pasme. Nekaj plemenskih kozlov odbere na svoji farmi, nekaj jih kupi v Italiji in nekaj v Franciji. Pravi, da bo naslednja naložba v boljši hlev za kozle in mi tudi pokaže predviden prostor za to zgradbo.

Podvajanje zmogljivosti hlajenja mleka podobno kot podvajanje zmogljivosti drugih strojev olajša napetosti pri morebitnih napakah v delovanju cistern za mleko. Avtor slike: VB.
Podvajanje zmogljivosti hlajenja mleka podobno kot podvajanje zmogljivosti drugih strojev olajša napetosti pri morebitnih napakah v delovanju cistern za mleko.
Avtor slike: VB.

Vestno zapisovanje dogodkov v kozjereji je eden od pogojev preživetja kozjerejca. Ne samo zapisovanje, ampak tudi branje in razčlenjevanje zapisanega. Zraven zapisovanja spadajo čitljive ušesne znamke, ki so na tej farmi elektronske, kar je skladno z evropsko zakonodajo. Zapisi prevzema mleka, največkrat vsak drugi dan, nam pokažejo, da imajo koze na tej farmi od 4 do 5 kg mleka. Cilj lastnikov, kot smo že omenili, je reja tisoč koz, kar pri ceni litra mleka 0,70 evra ni nič pretirana želja. To pomeni letno nekaj več kot milijon evrov prihodka na kmetijo/farmo, ki jo Italijani imenujejo »azienda agricola«. Tak prihodek za italijanske kmetije ni nič posebnega, saj marsikatera dosega višje prihodke. In po drugi strani, to je prihodek, ki omogoča pokrivanje stroškov in kolikor toliko sodobno preživetje družine na kmetiji.

Po izjavi profesorja z videmske univerze, ki sicer dobro pozna slovenske kmetije z mlečno drobnico, sta v Italiji samo dve možnosti za rejo mlečnih koz. Ali velika kozja farma in prodaja mleka mlekarni ali manjša kmetija s kozami, ki predeluje mleko v sir in druge mlečne izdelke. Tako kot to učinkovito delate v Sloveniji, omeni profesor Stradaioli. A sirarna je precejšen naložbeni zalogaj, ki mu marsikateri kozjerejec ni kos. Čas, porabljen za izdelavo dobrega kozjega sira, je dnevna stalnica, ki je ob oskrbi živali, kidanju in molži marsikdo v severni Italiji ne zmore zaradi prehitrega tempa dela. V južni Italiji je tak način reje mlečne drobnice precej razširjen in v navadi že od časov po Kristusu.

Združevanje znanja, opreme, zemlje, stavb, živali in dela je v tej zgodbi pripeljalo do novega začetka. Dva soseda sta združila svoje moči, svoji družini, svoje znanje in razvijata kozjerejo v ne prav tipičnem območju Italije za rejo mlečnih koz. Zaželimo njima in njunima družinama srečo in uspeha s kozjerejo v prihodnjem letu in v še mnogo naslednjih.

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Drobnica, številka 6/2021.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice