Dr. Nina Krajnik, pionirka lacanovske psihoanalize: Tranzicijska privatizacija javnega v devetdesetih je izvor slovenskih travm.

Kdo je pravzaprav Nina Krajnik?

Nina Krajnik je psihoanalitičarka in pionirka lacanovske psihoanalize. Študirala je na Univerzi Pariz VIII – Vincennes Saint Denis. Bila je raziskovalka in štipendistka švicarske fondacije Jamesa Joycea v Zürichu. Delovala je v humanitarnih projektih na Islandiji, Irskem in Portugalskem, v Afriki, Aziji in na področju Južnega Pacifika. Je doktorica filozofije, ki je svoje delo posvetila odnosom med nevroznanostjo, psihoanalizo in simptomi v tehnološkem času. Klinično formacijo je kot prva Slovenka opravila v okviru znamenite šole École de la cause freudienne in v bolnišnici Sainte Anne v Franciji. Je ustanoviteljica in predsednica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo. Prav tako je začetnica lacanovske orientacije v Srbiji, Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem, kjer vodi svojo psihoanalitično Šolo. Ukvarja se zlasti z vprašanji travm iz obdobja vojne in tranzicije. Prevaja iz francoskega, španskega, angleškega in srbskega jezika.

Leta 2016 je objavila iniciativo, s katero je mednarodno javnost opozorila na nedemokratično delovanje slovenskega kulturno-akademskega tranzicijskega omrežja in pritiske, ki so jih nad prvo lacanovsko psihoanalitično organizacijo v Sloveniji izvajali ZRC SAZU ter nevladne organizacije pod vodenjem profesorjev Filozofske fakultete UL dr. Mladena Dolarja in dr. Slavoja Žižka. Iniciativa je danes eden od temeljev gibanja Svetovne psihoanalitične zveze (AMP) za demokracijo in proti družbenemu izključevanju.

Ukvarjate se s tranzicijskimi in vojnimi travmami. Kaj so največje slovenske travme? Je Slovenija zdrava družba?

Nisem sicer prepričana, če je katerakoli družba ravno zdrava. Obstajajo pa seveda nianse. Kažejo se recimo v tem koliko se nekje spoštuje singularnost, koliko smo pripravljeni razumeti svojo strukturo, odnos do drugih … Tudi vsaka travma je, jasno, različna. Ampak če govorimo o političnih travmah, potem govorimo o nekem prepletu intimnega in političnega.

V tem smislu je ena od največjih travm tega prostora zagotovo tranzicijska privatizacija javnega v devetdesetih. Ukvarjamo se s travmo, ki je sicer še starejša. So pa vsi simptomi posledica te prvobitne centralizacije, neenakosti … tega, da se nekoga ne priznava kot subjekta, o čemer ljudje največ govorijo. Kolikor seveda sploh lahko.

Karkoli si namreč mislimo, v Sloveniji še vedno vlada velika napetost glede govora. Naj bo to na način neposrednega družbenega sankcioniranja ali pa kar lastnega. Recimo na način samocenzure, inhibicij … To je še posebej intenzivno v primerih, ko nastopi nek rez in ko se odpirajo teme polpretekle zgodovine ali pa vzporednih mehanizmov globoke države. To je pogumno. Kar se tega tiče se mi zdi, da smo vendarle na poti nekega terapevtskega učinka.

Zakaj ljudje v Sloveniji težko govorijo o tem, kar doživljajo? Zdi se, da vlada veliko jeze in besa, klinični pristopi pa so po drugi strani še vedno nekakšen tabu.

Ta možnost je v Sloveniji pravzaprav relativno mlada. Dejansko je nastopila šele z demokratizacijo. Če se samo spomnimo, da je bila psihoanaliza v bivši Jugoslaviji prepovedana ne samo ideološko, ampak tudi zakonsko, potem to niti ni tako nerazumljivo. Imeti pravico do resnice je nezdružljivo s katerimkoli totalitarizmom. Se je pa pri nas ta duh podaljšal še kar dolgo v tranzicijo. Najbolj očitno prek slovenskega univerzitetnega sistema, ki je še 25 let po osamosvojitvi promoviral oksimorone tipa ”teoretska psihoanaliza”. Se pravi kontemplacijo o psihoanalizi. Medtem pa se je resnico ljudi s strani natanko tega mehanizma ne samo zametovalo, ampak večinoma celo diskreditiralo. Po politični liniji, se razume. In za milijonska javna sredstva.

Po tako imenovani ”teoretski psihoanalizi” so najbolj poznani Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Alenka Zupančič, Renata Salecl … Je to stvar leve politične strukture?

No, strogo gledano leva struktura pri nas ne obstaja, saj je to, kar se razume kot ”levo” ravno tista struktura, ki je v devetdesetih privatizirala. Če ne bi privatizirala bi razumela, da so problemi delavcev, žensk, prekarcev, najšibkejših ali pa izključenih posledica natanko te njihove privatizacije in se zato tako niti ne bi imenovala …Prej kot leve strukture v Sloveniji obstajajo povezani mehanizmi, ki sodelujejo v moči pod pogojem, da se hegemonija starih mehanizmov ne postavi pod vprašaj. In omenjeni so ideologi tega.

V čem je vpliv te akademske srenje na politični prostor? Vidimo, da se vedno angažira v podporo strankam, medijem in nevladnim organizacijam ”anti-Janša”, proti desnici … 

Vpliv je v tem, da izvaja privatizacijo simbolnega. Nobena gospodarska privatizacija ali pa uzurpacija javnih institucij ni možna brez uzurpacije v jeziku, če lahko tako rečem. Žižkovo Društvo za teoretsko psihoanalizo je bilo ena prvih nevladnih organizacij v Jugoslaviji in je kategorični primer, kako ta uzurpacija deluje v večini današnjih NGO-jev in kulturnih institucij.

Pri tem niti ne gre za politiko. ”Anti” ni politika. ”Anti” je način ohranjanja mrtvega časa.

Kaj to konkretno pomeni?

To pomeni, da nekdo uzurpira nekaj, s čimer realno nima veze. S tem pa pasivizira kakršenkoli subverziven naboj. Recimo, v Sloveniji smo dolgo imeli ljudi, ki so se lažno predstavljali kot lacanovski psihoanalitiki. Slovenija je bila v svetovnih akademskih krogih duhovito celo poznana kot ”lacanovska država.” V resnici pa smo ena zadnjih držav v svetu, kjer se je lacanovska psihoanaliza pojavila. ZRC SAZU še danes organizira študij psihoanalize, pa nima enega psihoanalitika. To je kar se tiče področja s katerim se sama ukvarjam.

V politiki pa je enako. Uzurpacija simbolnega je zelo očitna v prisvajanju pojmov kot so ”civilna družba”, ”kritična misel”, ”ljudska skupščina”, ”delavski boji”, ”radikalni in neodvisni”, ”pravice žensk”, ”8. marec”, ki jo vršijo tranzicijski privatizerji javnega prostora. Delavce, ženske na podeželju, ljudi, ki dejansko samostojno razmišljajo … skratka vse tiste, za katere dejansko gre, se iz tega tako ali tako izključuje. Pozicije moči se pričnejo predstavljati kot disidenti, kar je način, da zaščitijo pridobljene privilegije.

Zdi se, da se mnogo ljudi tega ravno ne zaveda. Kot da na vsakih volitvah znova nasedajo na to, da gre za realne boje proti avtoritarni desnici.

Če mislimo, da je to paradoks, ki ga je mogoče razložiti in bo pač izgubil svojo moč se motimo. Uzurpacija simbolnega ima svoj učinek, ki je globoko vrezan. Posledice pušča na tem kako ljudje čutijo, vrednotijo, kako doživljajo sebe, druge, kako si razlagajo svet … Ne samo, da imate v Sloveniji verjetno težko kogarkoli, ki vam bo rekel ”jaz si pa aktivno prizadevam, da sem proti kritični misli” ali pa kaj podobnega. Ta uzurpacija operira na subjektivnem, intimnem nivoju.

To konkretno pomeni, da če nekdo recimo povzdigne glas proti globoki državi se ta ščit dvigne in to predstavi kot napad na ”civilno družbo”, ”delavce”, ”ženske”, ”kritično misel” … Takšen človek pa je, saj vemo, lahko samo fašist. V jedru privatizacije simbolnega torej leži neomejena možnost osebne diskreditacije. Vsako razmišljanje in odnos do resnice sta v takšni družbi ubita v pojem. In to je totalitaristični happy end.

ZRC SAZU je pred kratkim izdal knjigo z naslovom Sramota, kjer skupina avtorjev imenovanih Non-grupa daje podporo kolesarskim protestom. Vi ste avtorica mednarodne iniciative s katero ste že pred leti opozorili, da gre v delovanju ZRC SAZU za nedemokratične in celo protipravne posege. Kakšno mesto ima politična propaganda v javnih akademskih institucijah?

Kar se tiče naslova te publikacije nekako ne moremo mimo tega, da je delovanje ZRC SAZU in Mladena Dolarja kot sramotno pred leti označila hčerka Jacquesa Lacana Judith Miller. Gre za kar hud izraz, ki pa se je takrat nanašal na obstrukcije in krajo avtorskih pravic za prevode Lacanovih del v slovenščino.

Seveda sem mnenja, da je navijaštvo iz mesta javnega problem. To se lahko brez težav počne za svoj, ne pa za javni denar. Kar se tiče propagande pa je tako, da slovenski kulturno-akademski sezam pač deluje po principu, da se pred vrati pove ”sem anti-Janša” in odpre se čudežni svet javnih sredstev, univerzitetnih pozicij, kulturnih fondov… Kar je meni pri tem zanimivo je predvsem kdaj mali ekonomski interesi postanejo tako močni, da se zaradi njih skompromitira kakršnokoli znanje.

Več kot deset let ste živeli v tujini. Je Slovenija dobra država za ženske?

Hja, vprašanje. Mislim, da je ženskam v Sloveniji zelo nevaren tako imenovani akademski ali kulturni feminizem, saj je del tranzicijskega omrežja, ki ravno ustvarja neenakost. Organizirati filmske festivale o izključevanju žensk v tretjem svetu, bralne krožke Simone de Beauvoir ali pa privatizirati izraz 8. marec, istočasno pa vse, kar v Sloveniji ni ”levo” imenovati ”neizobraženo” je zelo slaba pot.

Iz kliničnega vidika sicer težko pristajam na to, da so ženske neka univerzalna kategorija. Vsaka ženska preveč drugačna, da bi bilo to možno. Politično pa to razumem. Zdi se mi, da bo Slovenija dobra država za ženske takrat, ko se bo upoštevalo vse ženske, ne samo dedinje privatizacije.

Zdi se, kot da govorite o nasilju, ki se izvaja tam, kjer se ga ne pričakuje.

Priča smo nasilju anti-tradicije. In njenemu dogmatizmu. Ni napredka.

Kaj je razlog, da namesto tendenc po povezovanju in sodelovanju v politiki spremljamo predvsem ustvarjanje razdora?

Razlog je v tem, da se nam ponavlja izvirni greh slovenske države, če lahko tako rečem. In to je izbris vprašanja javnega dobrega. Ta izbris se je zgodil na nasilen način, v kolikor je pač vsaka privatizacija javnega nasilen proces. To v Sloveniji nikoli ni bilo sankcionirano, ampak še več … nagrajevano. Na osnovi tega še danes obstajajo tisti, ki verjamejo, da imajo ”carte blanche” za nasilje in da so predestinirani da vladajo. Če ni sodelovanja in povezovanja za javno dobro je to znak, da vlada interes samo za lastno dobro.

S kakšnimi vprašanji se ljudje obračajo na vas? Kaj so najpogostejše bolečine, ki so povezane s politiko?

Pomembno je, da si ne zatiskamo oči pred kliničnimi posledicami politike. Ljudje se iz takšnih družbenih vezi umaknejo ali pa so ponižani. Ljudje, ki čutijo, da lahko marsikaj prinesejo družbi. To so mesta kjer lahko nastopi depresija, melanholija, občutki nemoči, tega da se ne morejo realizirati, da se zaman trudijo, da nič nima smisla, da gre vse tako ali tako po liniji ”čigav si” in tako dalje … Ne gre za fizično, pač pa za simbolno nasilje. Pogosto tudi za sistematično uničevanje življenj. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija v vrhu po stopnji samomorilnosti in da to ni brez povezave s toksičnostjo družbene vezi. Ravno zato je tako pomembno dati dostojanstvo singularnosti vsakogar. V tem je moč za vsakogar posebej, pa tudi za družbeno spremembo.

Kakšne so vaše napovedi za prihodnost? Si lahko v politiki obetamo več sodelovanja, povezovanja, več prizadevanja za vse?

Osebno si tako želim. Veseli me, da v tej intelektualni puščavi insciniranih bojev obstajajo realne borbe in da še vedno da obstajajo ljudje, ki so povezovalni. Vse akademske, kulturne ali pa ideološke manipulacije se namreč na koncu razbijejo v soočenju z resnico in tako se bodo tudi te, ki smo jim v Sloveniji prevečkrat priča.

Preberite več

Pomembno je samo zavajanje državljanov by Uredništvo 24. 10. 2024 Neodločnost, zavajanje javnosti in prazne obljube so pokazatelj trenutnega stanja v državi, ki je na naštetih področjih iz dneva v dan slabše.

Ribiči Društva upokojencev Turnišče-Ptuj novi… by Uredništvo 9. 10. 2024 Tokrat objavljamo spregledano zgodbo o uspehu ribičev Društva upokojencev Turnišče-Ptuj, ki je tudi sicer zelo aktivno na številnih področjih.

Powered by Contextual Related Posts