Kučan in Janša se strinjata le o enem: 12. maja 1988 je nastala prva demokratična stranka po drugi svetovni vojni
Predstave o kompleksnejših zgodovinskih procesih si, podobno kot na primer v dojemanju vsakdanjega političnega dogajanja, pogosto najlažje osmislimo z omejitvijo pozornosti na ključne posameznike in dogodke tega obdobja.
Tako nas bo večina danes menila, da gre mejo prehoda iz srednjega v novi vek postaviti v leto 1492, ko je Krištof Kolumb priplul v Ameriko in se je končala Reconquista (izgon Arabcev) na Iberskem polotoku. Seveda pa gre za veliko bolj obsežne družbene pretrese od omenjenih, ki se niso zgodili z danes na jutri. Začetke prehoda v novi vek lahko iščemo že več kot stoletje pred omenjeno letnico, nekoliko hudomušno pa lahko ugotovimo, da je kakšen (donedavni) poslanec v slovenskem parlamentu prepričan, da v srednjem veku živi še danes. In čeprav gre pri slovenskem prehodu iz totalitarne v demokratično družbeno ureditev za bistveno krajše obdobje, le nekaj let, ga vendarle ne moremo zreducirati zgolj na en datum in en dogodek.
Če pa bi se lotili iskanja enega dogodka, ki bi najbolj simbolno in tudi dejansko predstavljal začetek organiziranega demokratičnega delovanja na slovenskih tleh, bi ga morali postaviti v Unionsko dvorano, 12. maja 1988. Že pred tem so se tisoči Slovencev od leta 1941 na različne načini upirali, zahtevali in skušali udejanjiti demokratične procese proti vsem trem totalitarizmom, ki so zaporedoma zasužnjili slovenski narod svoji ideologiji in oblastni samovolji. Mnogi so zaradi tega svojega poguma trpeli, v boju za demokracijo žrtvovali tudi svoje življenje. Vendar njihov boj zaradi trdega prijema nedemokratičnih režimov ni mogel roditi sadov. Šele v kombinaciji počasne (predvsem gospodarske) implozije komunističnih režimov Vzhodne in Srednje Evrope in poguma tistih, ki niso več zdržali nesvobode in izkoriščanja, je dozorel čas, ko je lahko prišlo do ustanovitve prve demokratične organizacije po drugi svetovni vojni.
Kmete je komunistični režim dojemal in obravnaval kot sebi najbolj nevaren socialni sloj. Spomladi 1988 je bilo kmetom dovolj tlačenja in so se bili pripravljeni množično organizirati, ne glede na morebitne posledice. Po drugi strani je vodstvo tedanjega režima ocenilo, da je za njihovo samoohranitev ugodneje, da te politične organizacije tokrat ne zatre z nasiljem. Množičen vseslovenski odziv na aretacijo četverice iz afere JBTZ nekaj tednov kasneje je njihovi odločitvi pritrdil. Če so se Slovenci tako množično zavzeli za zaščito pravic nekaj posameznikov, bi nasilno zatrtje večtisočglavega zborovanja v Unionski dvorani lahko privedlo do vsesplošnega nasilja in nenadzorovane odstavitve komunističnih voditeljev. Zatrtja ustanovitve Slovenske kmečke zveze (SKZ) v Unionski dvorani si preprosto niso upali privoščiti.
Čeprav so Slovensko kmečko zvezo ustanovili kmetje in se je programsko ukvarjala skoraj izključno s kmečkimi vprašanji, so njeno prelomnost začutili vsi. Ustanovnega zborovanja so se tako udeležili tudi France Bučar, Dimitrij Rupel, Janez Janša in drugi nasprotniki tedanjega režima, ki s kmetijstvom nimajo ničesar skupnega, a so začutili prelomnost prvega demokratičnega političnega organiziranja pri nas. Od tu se je hitro nadaljevalo organiziranje demokratične opozicije, nastale so številne nove stranke (formalno imenovane zveze, saj je bilo uradno demokratično politično organiziranje še vedno prepovedano) in gibanja. Kot je v intervjuju za knjigo Slovenija in pika! izpostavil predsednik takratne SKZ Ivan Oman: »Ko naju z Zagožnom po ustanovitvi SKZ-ja niso zaprli, je bilo naenkrat dosti junakov.«
Kako dobro je od začetka pomen in prelomnost ustanovitve SKZ razumel tedanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS) Milan Kučan, lahko vidimo v njegovem izvajanju na tajnem sestanku razširjenega kolegija Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) v Tacnu, kjer je politično vodstvo s tajno politično policijo že slab mesec prej, 15. aprila 1988, pretresalo nevarnosti njihovi oblasti. Dasiravno je bila SKZ formalno ustanovljena kot zveza, lahko iz njegovega govora vidimo, da je predsednik CK ZKS dobro vedel, kako so kmečki fantje (ušesa režima so bila pač vseprisotna) svojo organizacijo razumeli – kot politično stranko: »Na borbi s sovražniki in iskanjem novih sovražnikov se ljudi mobilizirati ne da, ker je vprašanje danes kaj oz. kdo je za koga sovražnik? V teh diskusijah z univerzo in zunanjimi ljudmi sem že večkrat slišal, da je za njih sovražnik komunizem, ker so komunisti na oblasti in so zaprli perspektivo. Pa nimajo tega kar ima Bučar in novorevijaški krog za seboj. Preprosto, imajo neko kratko življenjsko izkušnjo, ki je takšna kot je. In tu polemike in dokazovanja na našo veliko zgodovinsko preteklost in zasluge ne pomagajo veliko. To je generacija, ki je formirana pragmatično in hoče imeti pragmatične odgovore. In ker so kanali zaprti se socialne in politične promocije v tej borbi za oblast 30-letnikov organizirajo v posebni strukturi. Tale Janšev program druge mladinske organizacije in kmečka stranka oz. kmečka mladinska stranka, to je to.« (prevzeto iz knjige osem let pozneje, str. 44).
Vir slike: Twitter.
Bistveno vlogo kmečkega stanu pri vzpostavitvi prve organizirane demokratične opozicije v Sloveniji je na kongresu Zadružne zveze Slovenije junija 2021 izpostavil tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša (citiramo poročanje spletnega portala Nova 24TV): »Letos praznujemo 30. rojstni dan slovenske državnosti. Slovenski kmet je bil že na samem začetku tisti, ki je s svojim pogumom preko Unionske dvorane, Cankarjevega doma in Kongresnega trga z ustanovitvijo prve stanovsko neodvisne politične organizacije, slovenske kmečke zveze, oral ledino pri demokratizaciji Slovenije. Šele, ko je bila ta ledina zorana, so nastali pogoji za slovensko osamosvojitev,« je izpostavil Janša in ob tem spomnil na Ivana Omana, dr. Ivana Pučnika in Franca Zagožna, ki se niso zavedali samo pomena svojega poklica in poslanstva, temveč tudi pomena širših razmer, pomena svobodnega demokratičnega življenja, ki omogoča, da je pošteno delo tudi pošteno plačano in nagrajeno.
O 12. maju kot o datumu začetka slovenske politične pomladi se torej strinjata celo dva ključna posameznika slovenske politične tranzicije, ki se o interpretaciji le-te ne strinjata tako rekoč pri ničemer drugem. Za to, da danes živimo v demokratični in samostojni slovenski državi smo lahko hvaležni mnogim posameznikom in številnim dogodkov v zelo dolgem časovnem razponu. Dogodek, ki prvi nosi težo preloma s totalitarizmom na tej dolgi poti, pa je brez dvoma ustanovno zborovanje Slovenske kmečke zveze v Unionski dvorani.
Boštjan Furlan, glavni tajnik Nove generacije SLS
Powered by Contextual Related Posts
