Vedno več parov se odloča za življenje brez otrok, ampak ne zato, ker jih ne bi želeli
Pri Statističnem uradu Republike Slovenije (SURS) ugotavljajo, da se je v zadnjih štirih desetletjih povečal delež družin brez otrok (z 21 na 30 odstotkov) in zmanjšal delež družin z dvema ali več otroki.
Včasih je dva otroka imela vsaka tretja družina, danes vsaka četrta. Tudi delež velikih družin, kamor v Sloveniji štejemo družine s tremi ali več otroki, se je zmanjšal (z 10 na 6 odstotkov). Delež družin z enim otrokom pa je ostal približno enak (37 odstotkov v 1981 in 39 odstotkov v 2021). Povprečno število otrok v družinah z otroki se je zmanjšalo z 1,70 na 1,56.
Leta 1981 so 63 odstotkov vseh družin predstavljale družine zakoncev z otroki. Tudi v 2021 je bil ta tip družine najpogostejši, a je predstavljal le tretjino vseh družin (34 odstotkov). Delež družin zunajzakonskih partnerjev z otroki je v štirih desetletjih narasel z enega na 13 odstotkov, delež enostarševskih družin pa s 14 na 23 odstotkov.
Vir slike: SURS.
Gre za odsev sprememb v družbi, so prepričani pri SURS. Te se kažejo denimo tudi v naraščanju deleža otrok, rojenih zunaj zakonske zveze. Leta 1980 se je neporočenim materam rodil vsak sedmi ali osmi otrok, medtem ko se od leta 2007 naprej zunaj zakonske zveze rodi več kot polovica otrok.
Podobne družbene spremembe je zaznati v povečanju deleža družin zunajzakonskih partnerjev brez otrok. Leta 1981 jih je bilo en odstotek, leta 2021 pa 5 odstotkov.
Podobna opažanja tudi na evropski ravni
Evropska Unija je v letu 2020 zabeležila 11,2-odstotno povečanje v deležu gospodinjstev brez otrok in 1,4-odstotno zmanjšanje v gospodinjstvih z otroki v primerjavi s stanjem v letu 2010, so sporočili iz statistične službe Evropske Unije, Eurostat.
Na nacionalni ravni so vse države, razen Bolgarije, kjer ni bilo vidnih sprememb, med letoma 2010 in 2020 zabeležile porast gospodinjstev brez otrok. Največji porasti so bili vidni na Malti (67,6 odstotka), na Švedskem (54 odstotkov), v Luksemburgu (34,6 odstotka) in na Cipru (26,2 odstotka). Najmanj pa je ta delež zrastel na Hrvaškem (1,1 odstotka), na Danskem (4,2 odstotka) in v Nemčiji (4,6 odstotka).
Kar zadeva gospodinjstva z otroki, je razvoj med državami članicami razmeroma nesorazmeren. Število gospodinjstev z otroki se je namreč zmanjšalo v 17 državah EU, izmed teh najbolj v Litvi (-21,3 odstotka).
Vir: EUROSTAT.
V Španiji je medtem to število ostalo stabilno, v devetih državah članicah pa se je povečalo, vključno z Luksemburgom in Malto, kjer se je povečalo za več kot 15 odstotkov (15,1 odstotka oziroma 35,4 odstotka).
Razporeditev gospodinjstev za leto 2020 torej kaže, da se lahko delež gospodinjstev, v katerih živijo otroci, od države do države precej razlikuje. Na ravni EU približno v treh od desetih gospodinjstev (28,7 odstotka) prebivajo otroci.
Na Irskem, Poljskem, Portugalskem, Cipru, Slovaškem, Malti, v Romuniji in Luksemburgu so otroci živeli v tretjini ali več gospodinjstev, medtem ko so bili statistično gledano na Švedskem, Finskem in v Nemčiji otroci najdeni v manj kot enem od vsakih štirih gospodinjstev.
Med gospodinjstvi z otroki so najpogostejša taka gospodinjstva, ki vključujejo enega otroka. Leta 2020 je v EU skoraj polovica gospodinjstev z otroki vključevala enega otroka (47,5 odstotka).
Portugalska, Litva in Latvija so izkazale najvišje deleže gospodinjstev z enim otrokom, in sicer med 55 odstotki in 57 odstotki. Vendar pa so na Irskem, Švedskem in Nizozemskem gospodinjstva z enim otrokom predstavljala manj kot 40 odstotkov gospodinjstev z otroki.
Kaj pa gospodinjstva z več otroki? Na ravni EU je leta 2020 slabih 40 odstotkov izmed gospodinjstev z otroki vključevalo po dva otroka. Gospodinjstva z dvema otrokoma ali več so bila najpogostejša na Irskem, Švedskem, Nizozemskem, v Sloveniji, Hrvaški in v Severni Makedoniji. V teh državah je bilo tudi več gospodinjstev z dvema otrokoma kot z enim otrokom.
Vzgoja otrok je postala draga in zahtevna
Pri Financial Times so nedavno nazaj raziskovali, kako širom sveta na število rojstev vplivajo vlade, vendar kot so ugotovili, pri tem vsaj do zdaj niso bile zelo uspešne.
»Ni se izkazalo, da bi pronatalistična politika dosledno spreminjala ravni plodnosti,« je dejala Bernice Kuang, strokovnjakinja za demografijo z univerze Southampton v Združenem kraljestvu.
Francija je bila ena izmed prvih držav, ki je uvedla takšno politiko. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so uvedli finančno podporo za družine s tremi otroki ali več, nato pa so jo leta 1994 razširili na tiste z dvema otrokoma ali več. Dodatek so dobili tudi starši, ki so se odločili, da prenehajo delati zaradi vzgoje otroka.
V zadnjem času so tudi druge evropske države sledile zgledu Francije. Leta 2020 je Madžarska klinike za plodnost označila za »strateški« sektor in omogočila zdravljenje neplodnosti za vse ženske.
Lani je italijanska vlada uvedla spodbude za zaustavitev demografskega upada, ki je vključeval daljši starševski dopust za očete. »Italiji brez otrok je usojeno, da se počasi postara in izgine,« je opozoril premier Mario Draghi. Kljub temu se evropske stopnje rodnosti še naprej znižujejo.
»Nizka rodnost ni posledica tega, ker ženske ne bi hotele otrok, ampak zato, ker je vzgoja otrok postala pretežka ali draga,« meni Lyman Stone, svetovalec pri Demographic Intelligence.
Vir slike: Xyza Cruz/Bloomberg.
Ob tem Bernice Kuang dodaja, da pari z nižjimi dohodki potrebujejo »finančno podporo in cenovno dostopno otroško varstvo«, medtem ko pari z višjimi dohodki »potrebujejo politike, ki bi zaposlenim olajšale usklajevanje službe ter varstva otrok in prevozov v šolo«.
Tomas Sobotka, ki vodi raziskovalno skupino za primerjalno evropsko demografijo na Dunajskem inštitutu za demografijo (Vienna Institute of Demography), je dejal, da bi lahko pri tem pomagala večja enakost med spoloma. Države z visokimi dohodki in višjo rodnostjo, kot so Norveška, Švedska, Islandija, Francija in Belgija, prav tako dosegajo visoke rezultate pri različnih vidikih enakosti med spoloma.
»Višja stopnja enakosti omogoča predvsem bolje izobraženim ženskam lažjo kombinacijo kariere in družinskega življenja,« je dejal Sobotka. »Zakaj ne bi posameznim moškim dovolili, da se za dve ali tri leta umaknejo z dela, da vzamejo starševski dopust in se nato vrnejo na delo?«
Powered by Contextual Related Posts
