Inštitut 8. marec: Desnica naravno katastrofo na Krasu zlorablja za lastno politično propagando?
Inštitut 8. marec je včeraj pozno zvečer najverjetneje na številne naslove prebivalcev na Krasu (med drugim tudi na osebni elektronski naslov našega sodelavca Vitomirja Brica) naslovil elektronsko sporočilo, v katerem organizacija trdi, da desnica naravno katastrofo na Krasu zlorablja za lastno politično propagando. V sporočilu pojasnijo tudi, zakaj so aktivno pripomogli k temu, da je na referendumu padel zakon o vodah.
Našega sodelavca, ki živi v Brdih, je to sporočilo presenetilo, nekatere (po njegovem mnenju) napačne navedbe pa so ga tudi pogrele. Obe sporočili v nadaljevanju navajamo v celoti – takšni, kot sta prispeli.
Pošiljatelj: Inštitut 8. marec, Zadeva: O požarih in pomanjkanju vode
Hej,
v preteklem tednu smo bili priča grozljivim požarom na Krasu. Ognjeni zublji so uničili že več kot dva hektara (opomba uredništva: O obsegu požara na Krasu smo pisali v prispevku Povzetek požara na Krasu: 10.000 gasilcev, 4.000 hektarjev pogorelih površin). Podnebne spremembe, ki so prinesle dolgotrajno sušo, so skupaj s slabimi okoljskimi in drugimi politikami, pripeljale do naravne katastrofe. Požrtvovalni gasilci so na terenu vse dneve in noči in nam dajejo lekcijo iz solidarnosti.
Naravno katastrofo pa je desnica žal zlorabila za lastno politično propagando. Pred dnevi so se na spletu pojavili anonimni zapisi, ki našo Niko, nas in organizacije, ki so sodelovale pri lanskoletni referendumski kampanji za vodo, kirvijo za požare in pomanjkanje vode na Krasu. Anonimnim zapisom so kmalu sledili zapisi vidnih predstavnikov SDS in bivšega predsednika vlade.
Poslanec SDS Andrej Hoivik je objavil izrez Uredbe o razvrščanju objektov in se zlagal, da zaradi zavrnitve Vizjakovega zakona na referendumu enostavnih objektov, kot so rezervoarji za potrebe javne vodne infrastrukture, danes ni možno graditi v priobalnem pasu. Resnica je, da je tako enostavne kot vse druge vrste objektov, ki so namenjeni oskrbi z vodo in vodno infrastrukturo, mogoče graditi tudi v priobalnem pasu. 1. točka prvega odstavka 37. člena Zakona o vodah namreč omogoča gradnjo vseh objektov “javne infrastrukture, komunalne infrastrukture in komunalnih priključkov na javno infrastrukturo” v priobalnem pasu.
Preprosto povedano, rezervoarje in vso drugo vodovodno infrastrukturo, ki bi zagotavljali oskrbo z vodo, je mogoče graditi, kjerkoli bi bilo to potrebno. Zakaj jih niso zgradili, pa je treba vprašati politike, ki so bili v zadnjih 30 letih na oblasti. Laž, ki jo je zapisal poslanec SDS, je očitna, namenjena pritlehni diskreditaciji, in za povrh še izkorišča tragedijo in stiske ljudi.
Proti zakonu o vodah se je glasovalo zaradi popolnoma drugih razlogov.
1. Zakon je ogrožal površinske in podzemne vode. Nove gradnje, ki jih je omogočal zakon, bi ogrozile površinske vode, ki so neposredno povezane s podzemnimi vodami. Podzemne vode pa so glavni vir pitne vode v Sloveniji. Kot je lepo povedal prof. dr. Mihael J. Toman: “Čiščenje voda se dogaja na priobalnih in obrežnih območjih, ki delujejo kot v človeškem telesu ledvice. Če vam jih odstranijo, se boste preprosto zastrupili.”
2. Zakon je zmanjševal sredstva za oskrbo s pitno vodo. Čeprav je pravica do pitne vode zapisana v ustavo, za številne dele Slovenije ostaja zgolj črka na papirju. Vlade pa zakonov, ki bi pravico, ki je bila v ustavo vpisana leta 2017, udejanjila v praksi, niso pripravile. Po številnih delih Slovenije je vodovod neurejen, zaradi nezadostnih kapacitet pa vodovod celotne slovenske obale potrebuje velike naložbe. Hkrati je vlada s tem škodljivim zakonom iz proračuna prelagala nove obveznosti na Sklad za vode, katerega namen je tudi (so)financiranje gradenj in sanacij vodovodov, kanalizacije in druge vodne infrastrukture, s čimer se zmanjšujejo razpoložljiva sredstva za oskrbo s pitno vodo.
3. Povečane možnosti za privatizacijo dostopa do vode. Čeprav je voda naše javno dobro, ki mora biti dostopna vsem, je na referendumu zavrnjeni zakon dovoljeval več možnosti gradenj objektov v zasebni lasti na vodnih in priobalnih zemljiščih ter s tem ponudil tudi več možnosti za privatizacijo dostopa do vode.
4. Nove gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih, ki vključujejo tudi izpuste odpadnih voda in/ali uporabo škodljivih in nevarnih snovi. Dovoljena bi bila namreč gradnja npr. hotelov, restavracij in gostiln, nakupovalnih in trgovskih središč, bencinskih servisov, parkirišč in javnih cest. Dovoljeni bi bili tudi drugi objekti, namenjeni uporabi večjega števila ljudi, kar že samo po sebi povečuje tveganje za onesnaženje okolja.
5. Poslabšanje poplavne varnosti. Funkcija priobalnih območij je med drugim blaženje poplav. Na ta območja se namreč lahko razlijejo visoke vode in s tem jih imamo manj drugje, recimo v strnjenih naseljih (kjer poplav ne želimo). Če bi priobalna območja omejili z novimi gradnjami, bi si torej naredili medvedjo uslugo. Pozidana priobalna območja pa bi tudi oteževala vzdrževanje vodotokov, kar bi dodatno povečalo poplavno nevarnost.
Tovrstni napadi in očitki jasno temeljijo na strahu predstavnikov SDS pred ponovno aktivacijo ljudi na referendumih, ki prihajajo. V lanskoletno referendumsko kampanjo za čisto in pitno vodo se je povezalo kar 19 organizacij ter številni posamezniki, strokovnjaki s področja varstva okolja in narave ter družbeno aktivističnih organizacij. Na ulicah mest in vasi je podpise zbiralo več sto prostovoljcev in prostovoljk. Na glasovanju na referendumu je novelo zakona o vodah zavrnilo 87 % volilk in volilcev, dosežen je bil dvojni kvorum. Novelo je zavrnilo 680 000 ljudi, ki so dobro vedeli, o čem glasujejo. Glasovali smo proti privatizaciji priobalnih območij in uničevanju vode in narave.
Zaradi lažnih obtožb in zavajanj, ki referendum povezujejo s pomanjkanjem vode in požari, smo se odločili, da bomo posegli po pravnih sredstvih. Take diskreditacije so povsem nesprejemljive in nelegitimne. Žal nam je, da je tragedija mnogih ljudi in požrtvovalnost gasilcev izrabljena za tovrstne politične manipulacije.
Solidarno z vsemi gasilci in prebivalci Krasa.
Vaš,
Inštitut 8. marec
Odgovor Vitomirja Brica
Spoštovani 8. marec!
Hej, ne vem s čim sem si zaslužil vaš mejl. A tako se bova zmenila:
Prvič – z imenom organizacije se podpisujejo samo tisti, ki se skrivajo ali so resno ogroženi. Ne verjamem, da ste drugo.
Drugič – naravne nesreče se ne izkoriščajo za obračune med strankami, saj so do vseh ljudi zelo boleče – to sem že povedal g. Milanu Kučanu in g. Cirilu Smrkolju ob priliki potresa v Lepeni. In to velja za vse politične strani.
Tretjič – v politiki je treba prevzeti odgovornost za svoje napake, čeprav vedno nastradajo predvsem navadni ljudje. Tudi za napake, ki so bile mišljene zelo dobro. In pri tem je popolnoma vseeno ali si SD ali si SDS ali si kar si že bodi.
Četrtič – ne mi govoriti o desnici, ki je v Sloveniji skoraj ni. Vsaj na oblasti je nikoli po II. svetovni vojni ni bilo, če odštejemo kratek čas osamosvajanja in demokratizacije Slovenije. Oziroma imajo v Sloveniji tako malikovan kapital, ki je kao oznaka desnice, v svojih rokah skrajni levičarji. Igra SDS in SD je preveč prosojna, da jo razmišljujoči Slovenci ne spregledali. Na kateri strani ste vi veste predvsem sami.
Petič – iz vašega zapisa je razvidno, da niste nobeni strokovnjaki za vode in da nekatere izjave celo obračate. Celo ko citirate prof. dr. Mihael J. Toman citirate primerjavo ne pa strokovna (znanstvena?) dejstva. Čeprav nisem sledil niti spremembam Zakona o vodah niti Referendumu proti temu zakonu v obeh primerih (vsaj v javnosti ne) ni bilo govora o oskrbi s pitno vodo (Obala, Kras, Bela krajina,…) ne o urejanju hudournikov, ne o zagotavljanju požarne vode, kamo li o čiščenju odpadnih voda ali oživljanju mokrišč.
Šestič – laž mi je osebno zoprna od mojega otroštva in jo ne sebi ne drugim ne odpuščam. Mogoče bo laži o vodah v Sloveniji Bog odpustil, a posledice za Slovence zaradi tega ne bodo prav nič lažje.
Sedmič – 10m od voda je prepovedano uporabljati škropiva in gnojila. Kmetje to spoštujemo. Kaj pa se preko kanalizacijskih cevi izliva v vode pa raje ne bom… In kakšne neumnosti se počnejo v najbolj živem pasu med vodo in kopnim tudi raje ne bom (betoniranje kanalov, uničevanje zarasti, izsuševanje močvirij,…). A narava ne odpušča nikoli!
Osmič – skrb za vode je stvar vsakega posameznika. Odgovorno obnašanje do voda je lahko predmet zakonodajnih postopkov, a je v prvi vrsti stvar vesti vsakega posameznega Slovenca. To vest dosežemo z vzgojo, oblikujemo s sredstvi javnega obveščanja, z modro zakonodajo, ne s groznimi prepiri v parlamentu, na ulicah, v gostilnah, medijih…
Devetič – Italijani so med okupacijo Primorske v tistih 20-ih letih lepo oblikovali ogromno izvirov vode, uredili veliko hudournikov, zgradili mnogo rezervoarjev za pitno vodo, kljub temu, da je fašizem na vsak način želel uničiti naše prednike. Mi Slovenci v 30-ih letih samostojnosti za vode nismo naredili skoraj nič. Za urejanje voda mora človek imeti izbrušen občutek in veliko mero modrosti.
Desetič – v Sloveniji se je moderno prepirati, žaliti, groziti, skratka skrajno sovražno obnašati. Preko vseh meja. Kdo je za to kriv si dogovorite sami, dvomim da tisti, ki smo bili proti lustraciji tistih, ki so pobijali lasten narod, ki so nam tudi v šolah lagali o narodnoosvobodilnem boju. Tako sovražno obnašanje je zelo priročen izgovor, da ne naredimo tistega kar bi lahko ali kar bi morali. In tako obnašanje nam tako zelo pobira voljo do ustvarjanja, da na kraju res naredimo veliko premalo.
Vaše napake, po mojem mnenju, sem v vašem tekstu označil z rumenim signirjem (opomba uredništva: Rumen signir smo nadomestili z odebeljeno pisavo).
Pa zdravi ostanite!
Vitomir Bric
Powered by Contextual Related Posts
Glasovali smo za “boljšo vodo” in za “javno obalo! Morska je že zdaj javna, rečna je pa itak zasebna, voda pa zadovoljiva. In kdo zdaj politizira in zavaja ljudi?