Značilni deli narodne noše so se oblikovali skozi stoletja
Kako, kdaj in zakaj se je pojavila in razvila slovenska narodna noša? Kakšen pomen je imela v času prebujanja narodov? Leta 1846 je bilo mogoče v časopisih prebrati, da je bil pojav narodnih noš »pripomoček za uveljavljanje slovenske narodne zavesti«. V dobi čitalnic in vsesplošnega uveljavljanja ideje slovenstva ter preporoda je bila nošnja narodne noše srčen izraz ljubezni do svojega naroda. Z oblačenjem v slovensko narodno nošo so se pripadniki kmečkega stanu in meščanstva nedvomno izrekali za pripadnost slovenstvu.
Preden pa si pobliže pogledamo, kako je nastala slovenska narodna noša in kakšne so njene zanimive in barvite različice, se prestavimo nazaj v času, da si lažje predstavljamo, kaj se je skozi zgodovinski čas dogajalo na področju noš in oblačil na našem prostoru in kaj je od tega kasneje prevzemala narodna noša. Predvsem nas zanima, kaj so nosili naši predniki skozi stoletja, preden sta se kmečka in meščanska noša toliko približali druga drugi, da se je razvila naša narodna noša.
Oblačila skozi zgodovino pripovedujejo svojo zgodbo in povedo veliko o tem, v katerem času je živel neki posameznik, kaj je počel in kateremu družbenemu sloju je pripadal. Izbira oblačil ni bila nikoli naključna, izražala je status posameznika. Kot je zapisala naša raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver: »Obleka postavlja človeka v čas in prostor. Po obleki ločujemo fevdalca od tlačana, vojaka od kmeta.«
Značilne oblačilne navade od Slovanov do Slovencev na Koroškem
Začnimo kar s slovansko nošo takoj po naselitvi pri nas. Žal so viri zelo nepopolni glede tega, kaj so nosili naši predniki pred visokim srednjim vekom. Slovani so po doslej znanih podatkih ob naselitvi na območju Vzhodnih Alp po predvidevanjih etnologov nosili podobno nošo kot prvotni naseljenci, kar pomeni, da so moški nosili ogrinjala iz slame, trave, krzna in surovega sukna ter suknjiče in hlače iz usnja, krzna, platna, surovega sukna.
Čevlje so si prav tako izdelali iz krzna in usnja, v toplejšem delu leta pa so nosili cokle ali pletene čevlje. Ženske so se odevale v platnene obleke in si noge ovijale v ovojke iz krzna in usnja ter platna. Tej osnovni noši so Slovani dodali še svoje značilne kose oblačil: krajše jopice in vrhnja oblačila iz krzna, predvsem ovčjega in kozjega, škornje in rute, zavezane kot turban.
Poblisk na oblačilne navade naših prednikov v naslednjih stoletjih nam poda Bogo Grafenauer v knjigi Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Kmečko nošo na Koroškem v 11. stoletju so po njegovem opisu sestavljali siv suknjič z rdečim pasom, rdeči čevlji, siv plašč in siv klobuk s sivo vrvico, dve stoletji kasneje pa so izpričani del koroške kmečke noše še čevlji z jermeni, siv plašč in hlačnice iz sivega sukna.
V srednjem veku je bila noša za stanove predpisana
Za 15. in 16. ter naslednji stoletji je podatkov o oblačilnih navadah in nošah že več in lahko si izpopolnimo predstavo o tem, kako so bili oblečeni preprosti, kmetski ljudje in kako tisti premožnejši ter predstavniki plemiškega rodu, kot opisuje v svoji knjigi Noša na Slovenskem etnolog Angelos Baš. Pomembno delo s tega področja pa je tudi Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske.
Da so se stanovi v družbi čim bolj razlikovali že po obleki, so uvedli celo predpise, kako se lahko posamezniki nekega stanu oblečejo, kakšna naj bo njihova noša, določeno pa je bilo tudi, iz katerega blaga je lahko noša sešita – za revnejše kmečko prebivalstvo cenejše sukno, za premožnejše bolj fini in dragi materiali.
V visokem srednjem veku prvi zametki narodne noše
Pokrivala so bila zmeraj pomemben in nepogrešljiv del naše noše – za moške in ženske. V 15. stoletju so pri moških na splošno prevladovali klobuki, s 16. stoletjem pa so si raje nadevali čepice, ki so jih tisti iz višjih stanov okrasili s perjanicami. Večinoma so bile črne barve in premožnejši meščani na Kranjskem so si privoščili čepice iz žameta, sukna, usnja ali kunovine.
Ženske so v tistem času na glavi najraje nosile peče, ki so bile zelo dolge, njihovi konci so segali do pasu in so bili pri premožnejših ženskah okrašeni. Segale so do čela in so pokrivale ušesa. Avbe so na slovenskem ozemlju v 15. stoletju ženske le redko uporabljale, so se pa zelo razširile v 16. stoletju in so se obdržale še naprej ter so jih bogato okrasile. Plemkinje in premožnejše meščanke so si svoje avbe iz platna ali svile ozaljšale z zlatom ali srebrom, z obeski in bleščicami.
Na splošno je veljalo, da so poročene ženske morale nositi katerega od pokrival, dekleta pa so lahko bila brez naglavnega pokrivala in so si v lase po želji spela trakove ali šapelj. Peča in avba sta se ohranili tudi v naslednjih stoletjih in postali prava ikona slovenstva in najbolj prepoznaven ter nepogrešljiv del slovenske narodne noše.
Moška noša
Moški so v 15. in 16. stoletju nosili suknjiče, ki so se med seboj razlikovali po kroju, materialu in dolžini glede na to, iz katerega sloja je bil tisti, ki jih je nosil. Prebivalci kmečkega stanu so imeli praviloma daljše in širše suknjiče, premožnejši meščani in plemiči pa so začeli nositi tudi krajše in bolj oprijete suknjiče. Suknjiči so bili večinoma brez ovratnika, posebej preprostejši. Premožni moški so si lahko umislili suknjiče iz svile, usnja, kunovine, tudi barhenta in kamelovine, manj premožni iz sukna.
Moška kmečka noša 17. stoletja je bila za vse podobna: sestavljali so jo kamižole – kratki suknjiči, kazaki – dolgi suknjiči in hlače iz lodna, poleti iz platna. V 18. stoletju so segale moške hlače iz mezlana (volna in lan) do pod kolena in k njim je sodil rdeč ali moder pas ter rjava suknja z zaponkami, pod njo jopič in srajca. Pozimi so nosili ogrinjala iz kožuha.
Ženska noša
Ženske so v 15. in 16. stoletju sprva nosile halje in širše obleke, kasneje se je životec zožal, spodnji del obleke pa je bil precej širši, ločila ju je podprsna talja, pas. Začele so se nositi tudi ločeno krila in jopice, ki so bile za premožnejše iz kamelovine, za preprostejše pa iz sukna in barhenta. Kot opisuje Valvasor, so ženske pri nas v 17. stoletju v hladnem delu leta oblekle životnik (telovnik), čez pa kožuh. Na životnik je bilo zašito krilo iz platna ali volne. Značilno za to obdobje je, da so nosile čez krilo pas in posebnost – sklepanec, pas iz lepo okrašenega železa, ki je prav tako našel mesto v kasneje oblikovani narodni noši.
Kot ugotavlja Angelos Baš, so bile Slovanke zaljubljene v obrobljene, nagubane in nabrane elemente oblačil, zato so bila krila v 18. stoletju zelo nabrana, spodaj pa obrobljena s trakom. Čez krilo je sodil predpasnik in čezenj sklepanec. Pod steznik so naše prednice oblekle rokavce – nabrano srajco s širokimi rokavi z manšetami ali čipkami. Pozimi so si nadele kožuh. Peča, avba in šapelj so krasile glave žen tudi v tem stoletju.
In kakšna obuvala so v teh treh stoletjih prišla prav našim prednikom? Lesene cokle in procke poleti ter škornji in čevlji pozimi, nekateri pa so bili tudi bosi.
Tako, zdaj imamo boljšo predstavo o tem, kaj je določalo oblačilne navade v srednjem veku pri nas in kakšni so bili trendi. Tej sliki oblačilne kulture na naših tleh do 18. stoletja se bo v naslednjem nadaljevanju pridružil opis družbene klime v 19. stoletju in nastanka narodne noše v dvajsetih letih tega stoletja.
Powered by Contextual Related Posts
