Naprej na vsebino

Elektrificirane vozne površine bi električnim vozilom omogočile neomejen doseg

Število kilometrov, ki ga lahko z enim polnjenjem prevozi električno vozilo, ter samo polnjenje sta velikokrat med najbolj obravnavanimi slabostmi prehoda na takšen tip avtomobila.

Morda vas bo zanimalo tudi:

Baterije, ki so trikrat lažje, zdržijo pa vsaj še enkrat več?

Povprečni doseg električnih avtomobilov je danes okoli 400 kilometrov z enim polnjenjem, nekateri modeli vodilnih podjetij na tem področju pa lahko dosežejo tudi občutno več. Čas polnjenja je v veliki meri odvisen od polnilnega mesta. Avtomobil je lahko napolnjen v samo 30 minutah, lahko pa traja tudi do pol dneva. V vsakem primeru pa traja dlje od polnjenja bencinskega ali dizelskega vozila.

Na področju električnih vozil je seveda še veliko prostora za inovacije in izboljšave. Nekatera podjetja na primer razvijajo drugačen tip baterij, ki bi lahko doseg dvignil za vsaj še enkrat več. Po drugi strani pa morda obstaja rešitev, s katero bi lahko skoraj popolnoma odmislili tako polnjenje kot tudi sam doseg.

Tako imenovane elektrificirane ceste imajo infrastrukturo za brezžično polnjenje nameščeno pod asfaltom. To bi električnim vozilom lahko omogočilo, da delujejo 24 ur na dan z neomejenim dosegom. Eno izmed vodilnih podjetij na tem področju je izraelski Electreon Wireless, ki razvija tehnologijo, s katero se lahko polnijo vsa električna vozila, ne glede na znamko ali vrsto baterije.

Brezžična električna cestna tehnologija temelji na indukciji magnetne resonance z bakrenimi tuljavami, nameščenimi pod cestiščem. Edinstvene bakrene tuljave namestijo tik pod površino ceste na avtocestah, avtobusnih postajah, parkiriščih ali v logističnih centrih. Tuljave nato prekrijejo z asfaltom.

Tuljave prenašajo energijo v sprejemnik, ki ga je mogoče namestiti pod katerokoli električno vozilo, kot so tovornjaki, kombiji, avtobusi in avtomobili.

Predstavitvena shema brezžičnega polnjenja med vožnjo. Vir slike: Electron.
Predstavitvena shema brezžičnega polnjenja med vožnjo. Vir slike: Electron.

Na tak način so omogočeni trije različni načini polnjenja. Prvo je dinamično polnjenje, ki vključuje polnjenje vozil med vožnjo. Primerno je predvsem za tovornjake in avtobuse, ki dnevno opravljajo poti iz ene točke na drugo in nazaj.

Drugi način je poldinamično polnjenje, ki pomeni namestitev infrastrukture na kraje, kjer so vozila začasno parkirana. Primer so taksiji, ki na železniških postajah in letališčih čakajo na potnike, ali pa vozila, ki čakajo na vstop v logistična središča ali pristanišča. Tak sistem je primeren tudi za vozila, ustavljena na križiščih pred semaforji.

Stacionarno polnjenje pa je brezžično polnjenje vozil na parkiriščih, avtobusnih terminalih ali nakladalnih postajah. Skratka povsod, kjer so vozila dalj časa na mestu in morda tudi ugasnjena.

V primerjavi s klasičnim polnjenjem, pri katerem moramo avto priključiti na polnilnico, ima brezžično polnjenje kar nekaj prednosti, saj se uporabniki lahko izognejo težavam s priključki, s katerimi se lahko srečajo pri tako imenovanem »plug-in« polnjenju.

Trije različni načini brezžičnega polnjenja vozil. Vir slike: Electreon.
Trije različni načini brezžičnega polnjenja vozil. Vir slike: Electreon.

Brezžični sistemi lahko pripeljejo tudi do manjših baterij pri avtomobilih, kar jih lahko naredi bolj trajnostne, cenejše in lažje. Poleg tega pa se pridobi na prostoru za potnike in prtljago.

Soustanovitelj in izvršni direktor Electreona, Oren Ezer, je v intervjuju za Global Fleet povedal, da bi rad v prihodnost videl situacijo, ko bo imela prav vsaka cesta možnost brezžičnega polnjenja.

»Verjamem, da bo tako, a morda šele čez 50 let. Navsezadnje želimo, da se vozila polnijo tako, saj to odpravlja potrebo po velikih baterijah,« je razložil. »Zakaj? Ker imamo omejena sredstva. Ker ne želimo imeti na koncu milijarde velikih baterij, ki jih ne moremo reciklirati. To ni zeleno. To zmore brezžično polnjenje: poveže nas z omrežjem, a brez žic.«

Junija letos je družba Electreon uspešno zaključila zadnjo fazo projekta »Arena prihodnosti«, v sklopu katerega nameravajo zgraditi cestni pas na letališču Bergamo v bližini italijanskega mesta Milano. Elektrificirani cestni pas bi tako poganjal avtobuse in službena vozila na letališču, so zapisali v izjavi.

Kot del projekta so svojo brezžično tehnologijo integrirali za polnjenje avtobusa IVECO in osebnega vozila Fiat Nuova 500 med vožnjo. Pred tem pa so že od novembra 2020 v bližnjem mestu Brescia preizkušali en kilometer dolgo elektrificirano progo.

Avtomobil med vožnjo po električni polnilni cesti, ki jo je v Brescii v severni Italiji postavil Electreon.
Avtomobil med vožnjo po električni polnilni cesti, ki jo je v Brescii v severni Italiji postavil Electreon.

Pri raziskovalnem podjetju Meticulous Research pričakujejo, da bo trg brezžičnega polnjenja električnih vozil do leta 2027 globalno zrasel na 827 milijonov ameriških dolarjev. Večina te rasti bo usmerjene v statično polnjenje v parkirnih hišah in postajališčih za avtobuse ali tovornjake.

Azijsko-pacifiška regija je leta 2020 predstavljala največji delež na trgu sistemov za brezžično polnjenje električnih vozil, sledili pa so ji Evropa, Severna Amerika, Bližnji vzhod in Afrika ter Latinska Amerika.

Vendar pa naj bi po ocenah Evropa v obdobju do 2027 zabeležila najvišjo letno stopnjo rasti. Dejavniki, ki prispevajo k visoki rasti evropskega trga, so vse večja uporaba električnih vozil, izvedba številnih pilotnih projektov za tehnologijo brezžičnega polnjenja električnih vozil in vladne pobude za testiranje izvedljivosti tehnologije brezžičnega polnjenja za električna vozila.

V Evropi je medtem leta 2020 največji delež na trgu brezžičnih polnilnih sistemov za električna vozila predstavljala Nemčija. Rast trga pri Meticulous Research pripisujejo predvsem obsežni državni podpori in širitvi polnilne infrastrukture.

Nemška vlada je na primer lani odobrila 1,9 milijona evrov vreden projekt eCharge za uvedbo tehnologije brezžičnega dinamičnega polnjenja na cestah nemškega mesta Braunschweig.

Pobudniki projekta so znanstveniki s Tehnične univerzi v Braunschweigu (Technische Universität Braunschweig), pri tem pa sodelujejo s podjetji iz sektorjev avtomobilske proizvodnje, gradnje prometnih poti in energetske infrastrukture.

»Ko je cesta zgrajena ali prenovljena, se tuljave namestijo na globino približno deset centimetrov in prekrijejo s površinsko plastjo asfalta, tako da niso vidne od zunaj,« je pojasnil profesor Michael Wistuba iz Inštituta za cestno znanost na univerzi. »Kabli so speljani na površje 1,65 metra stran od roba cestišča, povezani v snope in speljani v tako imenovano enoto upravljanja, ki se pojavi vsakih 90 metrov. Te enote komunicirajo z vozili prek tuljav in po potrebi vklapljajo ali izklapljajo dele poti.«

Če bo projekt uspešen, je predvidena izgradnja elektrificiranih površin v dolžini 25 kilometrov v rednih intervalih, na primer na avtocestah, tako da je možno do 20-odstotno podaljšanje dosega pri vsakem odseku, je dodal profesor.

Postavljanje infrastrukture za brezžično polnjenje na švedskem otoku Gotland. Vir slike: SmartRoad Gotland.
Postavljanje infrastrukture za brezžično polnjenje na švedskem otoku Gotland. Vir slike: SmartRoad Gotland.

Na švedskem otoku Gotland so brezžično polnjenje namestili na 1,6 kilometrov dolg odsek ceste, preko katerega se lahko polnijo vsi tipi električnih vozil. »Vse je nevidno, zato, ko pogledate cesto, ne vidite ničesar,« je pojasnila Petra Carlenarson, vodja projekta SmartRoad Gotland.

Projekt vodi več organizacij, na čelu pa stoji Electreon AB, hčerinsko podjetje izraelske družbe Electreon. Projekt je eden od štirih projektov električnih cest, ki jih financira švedska prometna uprava.

Ideja brezžičnega polnjenja med vožnjo je vsekakor privlačna in vredna nadaljnjega razvoja in idej. Načeloma lahko reši kar nekaj težav pri električnih avtomobilih. Še naprej pa bo ostalo nerešeno poglavitno vprašanje, ali je elektrika, ki poganja električna vozila, »zelenega« izvora ali ne.

Izjava o avtorstvu in omejitvi odgovornost: Ta prispevek je del skupnega projekta Wilfried Martens Centra za evropske študije (WMSCES) in Inštituta dr. Antona Korošca (INAK). Projekt sofinancira Evropski parlament.Informacije in stališča v tem članku so avtorjevi in ne odražajo nujno uradnega mnenja institucij Evropske unije/Wilfried Martens Centre for European Studies/Inštituta dr. Antona Korošca. Zgoraj omenjene organizacije ne prevzemajo odgovornosti za informacije in stališča, izražena v tem članku, ali kakršnokoli naknadno uporabo informacij, ki jih vsebuje.

Prispevek v angleškem jeziku je dostopen na spletni strani Inštituta dr. Antona Korošca.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice