Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: O junaškem kovaču

Oče je imel silno močnega sina. Dá ga v uk k čevljarju, misleč, da bo brez velikega truda dobre čevlje narejal. Pa kakor je dreto v roko prijel, jo je že utrgal. Nazadnje ga mojster spodi od sebe in mu reče: »Jaz te ne morem rediti, pojdi drugam, in ker si tako močan, pojdi za kovača.«

Še ena pravljica za vas:

Slovenska ljudska pravljica: Zakaj je mesec nag

Svet mu je bil všeč, a tudi pri kovaču ni dolgo ostal. Ko je s kladivom udaril na nakovalo, se je vse potreslo, nakovalo pa se je pogreznilo v tla. »Izberi si plačilo,« mu reče kovač, »kakršno si hočeš, samo da greš od mene proč.« Če že mora biti, naj bo, si misli mladi kovač. Zato reče gospodarju: »Tisti železni kol, ki leži zadaj za hišo, mi dajte za plačilo.«

Mojster je bil vesel, da se ga tako hitro iznebi, zato veli šestim hlapcem, naj gredo po kol. Butec (tako so mladega kovača imenovali) pride ravno do njih, ko se hlapci s kolom na vso moč trudijo, a ga niti ne premaknejo. »Kaj se igrate kakor bebci,« jih nagovori Butec, vzdigne kol in z njim odide.

Nič več ga ni bilo nazaj, šel je namreč po svetu s trebuhom za kruhom. Ko pride že v tretjo deželo in gre ravno skozi gozd, zapazi človeka, ki je smreke s koreninami ruval. Takoj sta si postala prijatelja. Zdaj gresta oba dalje, da prideta v sosednjo deželo. Tako prideta mimo nekega mlina, ko zagledata mlinarja, ki se je z mlinskimi kamni igral. Metal jih je kvišku in nato z rokami lovil. Še s tem sta se seznanila.

Močan kovač si najde par: smrekanja, ki je drevesa s koreninami ruval. Vir slike: istockphoto.
Močan kovač si najde par: smrekanja, ki je drevesa s koreninami ruval. Vir slike: istockphoto.

Med potjo so se poizkusili, kdo izmed njih bo kamen više zagnal. Prvi ga zažene mlinar – celo uro so čakali, da je kamen priletel nazaj. Nato ga vrže smrekar – še dalj časa ga ni bilo nazaj. Končno pride na vrsto kovač; zažene ga – tri dni so čakali, da je priletel nazaj. Vsi trije smo močni dovolj, da se vseh velikanov ne bojimo, so si mislili in šli dalje po svetu.

Nekega dne jih pelje pot mimo velikega gozda, na desni strani pa je stal visok in velik grad. Zavijejo v grad, kjer najdejo lepo stanovanje in dovolj hrane, ker tu zaradi strahov ni nihče prebival. Tu ostanejo in se pogovore, da bo vsak dan eden od njih kuhal kosilo. Ko bo kosilo kuhano, naj na strehi izobesi zastavo v znamenje ostalima dvema, ki bosta na lovu, da je čas kosila.

Prvi dan je kuhal mlinar. Že je hotel izobesiti na strehi zastavo, kar pride k njemu berač in ga poprosi malo mesa. Mlinar mu ga ponudi košček; berač pa ga spusti na tla in lepo prosi mlinarja, naj mu ga pobere, ker je sam že star in se ne more več pripogibati. Mlinar se skloni po mesu, berač pa popade kovačev kol in prične udrihati po kuharju. Ubogi revež ni pomnil, da bi bil kdaj tako hudo tepen. Berač ga pusti napol mrtvega in zbeži.

Medtem pa lovca že težko čakata in pazita, kdaj bosta zagledala zastavo. Toda tega nista dočakala. Ker sta že bila preveč lačna, sta šla proti večeru domov. Zelo sta bila jezna, ko sta zagledala tovariša napol mrtvega na tleh. Da bi ju potolažil, jima je pričel pripovedovati, kaj se mu je pripetilo; toda kljub temu sta ga imela oba le za slabiča. Nato mu obvežeta rane in napravita posteljo.

Lovca se nista včakala bele zastave, ki bi oznanjala, da je kosilo pripravljeno. Vir slike: freepik.
Lovca se nista včakala bele zastave, ki bi oznanjala, da je kosilo pripravljeno. Vir slike: freep

Drugi dan kuha kosilo smrekar, kovač gre pa sam na lov. Enako se primeri tudi smrekarju. Škrat namreč, ki si je vzel podobo starčka, ga ravno tako namaha s kolom kakor prejšnji dan mlinarja. Kovač težko čaka, kdaj bo zagledal zastavo, a vse zaman. Ker le ni nič, gre domov. Ko zagleda smrekarja ležečega na tleh, se razjezi, ozmerja ga in reče: »Vidim, da sta oba zanič! Jutri ostanem jaz sam doma, bom videl, kaj se bo zgodilo meni.«

Res ostane. Komaj je meso kuhano, že pride starec in ga prosi božjega daru. Godrnjaje mu poda košček mesa in mu veli, naj se urno pobere od tod. Tudi danes uide starčku meso iz rok, tudi danes prosi, da bi mu ga pobral.

»Kaj?« se zadere kovač. »Ali si tako len, da ga še pobrati nočeš?« in že mu neusmiljeno boža pleča s kolom. Berač mu komaj uide. Zadaj za gradom se pogrezne v zemljo. »Tako,« se togoti kovač nad ostalima dvema, »jaz sem mu pa le dal, kar mu gre.«

Ko bolnika ozdravita, gredo gledat, kje je tista luknja, v katero se je starec pogreznil in izginil v zemljo. Zapazijo strašno brezno. »Eden naj se spusti po vrvi na dno,« pravi kovač tovarišema, ki pa se oba branita. Naposled vendarle privolita. Tedaj privežejo vrv na skalo, zraven pa zvonec, da bi tisti, ki se spusti v jamo, pri večji nevarnosti pozvonil.

Mlinar poizkusi prvi, potem smrekar, pa oba sta kmalu pozvonila in se vrnila. Končno se spusti kovač sam. S seboj vzame tudi železni kol, da bi se v nevarnosti branil. Ko pride do dna, otiplje železna vrata s težkim zapahom. Močno udari s kolom po njih, poruši jih in, čudo, nov svet se mu odpre, nova zemlja. Vse je mnogo lepše kot na naši zemlji. Ko se kovač nekoliko zave, gre dalje. Zapazi tri gradove: prvi je bil srebrn, drugi zlat, v tretjega pa se kar ni mogel ozreti, tako se je svetil. Premišljuje, kaj naj stori. Naposled se odloči, da gre v vse tri gradove.

Stopi v prvi grad. Velika kača, kakršne doslej še nikdar ni videl, je stražila pred vrati. Kovač jo udari z železnim kolom, da obleži mrtva, nato pa stopi v grad. Lepa deklica prihiti k njemu, ga pozdravlja kot rešitelja in mu pove, da je bila zakleta. Veselje obeh je bilo neizmerno veliko. Urno jo odpelje k luknji, kjer je prišel sam v ta svet, priveže jo na vrv in pozvoni. Rešena deklica mu zdaj pove, da sta v drugih dveh gradovih še dve zakleti deklici. V hvaležen spomin mu podari prstan iz samih demantov. Koj nato jo potegneta kvišku smrekar in mlinar. Obema je bila tako všeč, da bi jo vsak rad imel.

Kovač se napoti zdaj v zlati grad, na roko si natakne prstan in srčno odkoraka dalje. Že namerava stopiti v grad, kar mu iz gostega grma pride nasproti neznansko grda pošast, ki ga hoče požreti. Krvav boj se vname med njima in kovač komaj premaga pošast. Kakor v prvem gradu mu tudi tu pride naproti deklica, toda veliko lepša kakor prva. Tudi to pošlje na zemljo. Deklica mu da v dar zlat meč in mu zagotavlja, da ga bo še potreboval. Ko smrekar in mlinar zagledata deklico, ki je še lepša od prve, se pričneta prepirati, čigava bo. Drug drugemu silita prvo.

Z mečem opasan in s kolom v roki gre kovač v tretji grad. Pred silno velikimi vrati stoji na straži strašen zmaj s tremi glavami. Kovač ga hitro butne s kolom. Mislil je, da bo zver pokončal, toda nič ni opravil. Jezna se zažene vanj in ga hoče požreti. Dolgo se bojujeta, končno zver omaga in kovač ji odseka vse tri glave z mečem, ki mu ga je podarila rešena deklica. Kakor se ob silnem potresu strese zemlja, prav tako se je zdaj vse treslo, ko se je zmaj smrtno ranjen zgrudil na tla.

Kovač gre v grad in zagleda deklico, ki je še mnogo lepša, kakor sta bili prejšnji dve. Kakor danica med zvezdami je bila njena lepota med drugimi deklicami. Ko se drug drugega ne moreta nagledati in ko se nekoliko zavesta, se zgodi, da mu deklica priseže, da ga nikdar ne bo pozabila. Nato jo odpelje tja, kjer je prišel v jamo, in jo kakor prvi dve po vrvi pošlje na zemljo. Ko pa smrekar in mlinar to deklico zagledata, se začneta zanjo do dobrega biti.

Kovač je zvonil, a smrekar in mlinar ga nista hotela potegniti kvišku, saj sta oba hotela  najlepšo deklico zase. Vir slike: Pixabay.
Kovač je zvonil, a smrekar in mlinar ga nista hotela potegniti kvišku, saj sta oba hotela najlepšo deklico zase. Vir slike: Pixabay.

Zdaj pozvoni še sam kovač, toda nečeta ga potegniti kvišku, ker sta dobro vedela, čigava bi bila potem najlepša deklica, za katero se zdaj pretepata.

Kovač ne ve, kam bi se dal. Zato gre v vse tri gradove in si nabere zlata, srebra in demantov, kolikor jih more nesti. Ko pride v zadnji grad, zapazi, da v kotičku čepi škrat, ki se trese kakor šiba, tako se je zbal Butca. Kovač mu veli, naj mu pokaže vrata, kjer bi se moglo priti izpod zemlje. Škrat izvleče velik ključ, mu ga da in pove pot, po kateri naj gre, da bo srečno prišel na zemljo. »Kaj?« se zgrozi nad škratom. »Kaj, jaz sam si bom hodil vrata odpirat! Urno, škrat, če ne, ti bom s kolom pomagal!«

Rad ali nerad je moral iti. Škrat zazvoni, vrata se odpro in glej čudo, vsi trije gradovi so se pogreznili v zemljo. Prestrašen hitro zapusti podzemeljske kraje, hiti iz njih in pride na dan. Gradove pa, ki so se pogreznili v zemljo, zagleda na lepih ravninah. Ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Ko se gradovom bliža, vidi smrekarja in mlinarja, ki se ravno pretepata za tretje dekle. Silno se prestrašita, ko ga zagledata. Kot bi trenil, se srditi boj neha.

Na kolenih ga jokaje prosita odpuščanja. Velikodušno jima odpusti, toda s pogojem, da bo zadnja deklica njegova, prva mlinarjeva, druga pa smrekarjeva.

Vse tri deklice se mu prisrčno zahvalijo za rešitev in najlepša mu rada poda roko v zakon. V hipu se potem ves spremeni – ni bil več divji, neotesani kovač, marveč lep in mlad gospod, ves v svilo oblečen. Tudi silna moč mu izgine, ker je ni več potreboval. Enako se je zgodilo tudi z mlinarjem in s smrekarjem.

Tri dni nato so vsi trije obhajali veselo svatbo. Vsak je imel en grad: kovač najlepšega, mlinar srebrnega, smrekar pa zlatega. Njih rod je cvetel mnogo stoletij.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice