Napetosti med Kraljevino SHS in Bolgarijo
V eni izmed noči pred 100 leti je skupina bolgarskih komitov vdrla v vas Sv. Nikola na bolgarski meji. Zažgali so hiše, s seboj pa odvedli okoli 50 oseb.
Jugoslovanska vlada je zaradi tega takoj sklicala sejo zunanjega ministrstva, na kateri so sklenili, da »takoj povzamejo odločne korake proti Bolgarski in da ji pošljejo noto, ki bo imela ultimativni značaj«.
Ultimat so že naslednji dan poslali v Sofije, v njem pa zahtevali povrnitev škode ter da se takoj kaznujejo vsi, ki so sodelovali pri napadu. Vlada je poslala poziv tudi vsem zavezniškim državam, jih opozorila na napad ter zahtevala podporo v tej akciji.
»Dasi se je za ta korak vlade zvedelo kasno zvečer, se vendar razpravlja o noti v vseh političnih krogih, ki sodijo, da je korak naše vlade prenagljen, ker napad ne izhaja iz Bolgarske ter je v prvi vrsti posledica upravnih razmer v južni Srbiji in Makedoniji, ki jih je treba popraviti, ne pa radi komitaških vpadov napadati oficielno bolgarsko vlado, zlasti ne v sedanjih političnih razmerah, v katerih bi morala naša vlada iskati čim ožji stik z Bolgarsko,« so pisali v Slovencu.
V tistih dneh so se pojavile tudi informacije, da se zbirajo grške tolpe, ki nameravajo na lastno pest prekoračiti bolgarsko mejo v bližini kraja Daradere. »Ukrenjeni so koraki, da se tak napad zavrne,« so še zapisali.
Oboroževanje Rusije
Iz Švedske so poročali, da je ruska sovjetska vlada sklenila pogodbo za dobavo 750.000 pušk, 1.000 strojnic in 100 milijonov nabojev. Večji del je bil namenjen oborožitvi revolucionarjev v Indiji, ki so se upirali nadvladi Anglije, ostalo pa je šlo rdeči armadi. Orožje je bilo ameriškega in nemškega izvora, strojnice pa celo angleškega.
Ob tem sta bila nemška predstavnika v Moskvi in Varšavi poklicana nazaj v Berlin, da poročata o vojnih pripravah v Rusiji in na Poljski. »Za te se nemška vlada očividno jako zanima,« je pisal Slovenec.
Zasedba Porurja
O tem, da je Francija nameravala pri nemških plavžih na območju Porurja oziroma v dolini reke Ruhr, ki je tudi danes poznano po razvitih industrijskih mestih, postaviti »carinske meje«, smo v Slovencu že pisali. V začetku januarja 1923 so francoski časopisi poročali, da bo Francija to tudi res naredila.
»’Petit Journal‘ poroča, da se potrjuje vest, da bo francoska vlada izvršila svoj načrt neposredno po ugotovitvi reparacijske komisije o zapadlosti Nemčije pri premogovnih dobavah, torej še danes,« so poročali.
V Porurje je tako vstopilo 45.000 francoskih vojakov. »Francozi so doslej zaplenili 14 čolnov natovorjenih s premogom, ki je bil namenjen za južno Nemčijo,« so pisali v Slovencu v naslednjih dneh.
Zasedli so tudi nemške državne banke v mestih Mainz, Wiesbaden in Bingen. »Pred vratmi stoje vojaške straže. Vstop je vsakomur prepovedan,« je poročal Slovenec. »Vsak denarni promet je popolnoma onemogočen.«
Nemški vladni predsednik je proti tem dejanjem v prvih dneh protestiral le z besedami. Francijo je opozoril, da zaplemba blagajniškega stanja državne banke pomeni tudi, da delavci na tistem območju ne bodo prejeli svojih plačil, kar bo ogrozilo javni red in mir. Francozi so prevzeli nadzor tudi nad poštnimi uradi.
Nemški finančni minister je vsem oblastem v zasedenih krajih naročil, da naj se naredbam francoske komisije glede davkov in carin z vso silo upirajo in se jim ne smejo ukloniti. Vsa škoda, ki jo bodo zaradi tega trpeli, bi jim bila povrnjena.
Italija naj bi zaradi tega postala nekoliko »nervozna« in je zato v Pariz poslala pismo, v katerem je »prijateljsko poizvedovala, kako se ta korak utemeljuje«.
Anglija pa se je od tega dogajanja oddaljila. Nemčija jih je sicer prosila za pomoč. Angleški časopisi so francosko akcijo označili za »evropskemu miru nevarno« in v »gospodarskem pogledu neučinkovito«. Vendar pa so potrdili, da se Anglija v takšne konflikte v Evropi ne bo več vmešavala. To je nekoliko zaskrbelo francoske časopise, medtem ko ruski niso skrivali svojega zadovoljstva.
Powered by Contextual Related Posts
