Dober kirurg ni nujno dober minister
Povod za to kolumno je intervju z dr. Maksom Tajnikarjem ekonomistom, predavateljem in dobrim poznavalcem zdravstva pri nas in v svetu v sobotnem Večeru. Delno tudi moje izkušnje z zdravstvom, ki sem jih pred časom opisal tako v Večeru kot v Reporterju.
Tajnikar je med drugim za Večer povedal: »Oba – Loredan Bešič in Brecelj – sta zdravnika. Celo kirurga. V tuji literaturi sem nekoč prebral, da predvsem kirurgi radi urejajo zadeve v zdravstvu. A ti le prenašajo vzorec iz operacijske dvorane na cel sistem. Kar je napačno! Zato bi fantje, ki prevzemajo odgovorne zdravstvene resorje in naloge v vladi, morali imeti znanje zdravstvene ekonomike. Danes izgubljamo čas z ljudmi, ki niso ustrezno usposobljeni. Lahko, da so čisto v redu ljudje in odlični kirurgi – nobenega osebno ne poznam – ampak nobeden od njiju nima reference s tega področja.« In še: »Mislim, da je Loredan Bešič daleč od reforme. Zaenkrat ima le časovnico, njegova reforma pa je še prazna. Ker se ne pogovarja o ključnih vprašanjih… Ne zaveda se, da njegove odločitve rušijo prav dobre stvari v slovenskem zdravstvenem sistemu. In to me moti, pravzaprav ob Golobovi neizmerni podpori ministru straši.« Naj bo dovolj, saj si lahko na spletu tudi sami preberete ta poglobljeni intervju.
Vsi, ki spremljamo, kaj se dogaja v našem zdravstvu, ki na srečo ni pokleknilo ali se sesulo v najtežjih časih, ko smo se soočali s kovidom, smo od prevzema Golobove vlade slišali že kar nekaj datumov, ki naj bi bili mejniki, da se bo ta ali ona stvar v zdravstvu uredila. Pa se nič od napovedanega še ni. Pomislite samo na neprijetno presenečanje tistih, ki so čez noč zaradi napake v računalniškem sistemu ostali brez napotnice, ali pa na tiste, ki so pred časom stali ure in ure v dolgih vrstah in čakali na to, da bodo vendarle prišli do osebnega zdravnika. Od danih obljub, ministrovega opravičevanja ljubljanskemu šerifu, smo po devetih mesecih te vlade prišli le do telefonske številke, kamor lahko pokličejo tisti, ki so na robu obupa. Bojim se, da ti klici ne bodo prinesli drugega, kot neko preverjanje ali ovaduštvo, kateri zdravnik v tej ali oni ambulanti ne dvigne telefona. Težav v zdravstvu pa to ne bo rešilo.
Slišimo tudi, da imajo zdravniki in osebje v ambulantah preveč administrativnega dela. Še več ga bodo imeli, ko bodo veleumi spisali nove programe, ko bodo vse digitalizirali, beri: zakomplicirali.
Spomnim se, kako smo pred leti, ko smo zboleli, odšli v ambulanto, čakalnice so bile seveda polne, potrkali na vrata in povedali, kaj nam je. Če smo bili že na prvi pogled slabotni, nevarni, da bi koga v čakalnici okužili, so nas vzeli naprej. Nas pregledali, ročno zapisali kaj v našo kartoteko, napisali recept in že smo šli v lekarno po zdravila. Kaj pa danes, ko je vse digitalizirano? Zdi se, da tudi odnosi. Ne pomaga ti prav dosti, ko se bolan odpraviš do zdravnika. Lahko sicer greš v čakalnico, kjer pa na vratih ambulant piše, da ne smeš trkati. Zato čakaš. Dokler se vrata ne odprejo. Ko želiš sestri povedati, da nekaj s tvojim zdravjem ni v redu, ni nujno, do boš prišel do pregleda pri zdravniku. Ker nisi naročen. Pa čeravno v čakalnici ni nikogar. Zadnjič sva bila dva v čakalnici pred zobozdravstveno ambulanto. Jaz sem se prišel naročiti v upanju, da me bodo morebiti takoj vzeli in zamenjali zalivko, nekdo drug pa se je poleg mene zvijal od bolečin. Nič ni pomagalo: »Popoldne se oglasite pri svojem zobozdravniku,« je bil odgovor, ki ga je seveda zelo razočaral. To, da bo trpel še nekaj ur, tistih, ki so ga odslovili, očitno ni zanimalo. Nisi naročen, nisi naš in pika. Tako to je. Marsikje. Kaj je z zdravjem pa se zdi, da v tej digitalni dobi nikogar več ne zanima.
Zdaj slišim, da bo eden prvih ukrepov digitalizacija zdravstva. Me je že pošteno strah. Vsak program, ki ga na novo spišejo, je luknjičav. Ne deluje. Preverjeno. Pa tisti, ki programe pišejo, vrnejo denar nazaj? Že zdaj je pri pisanju receptov tako, da če zmanjka elektrike, ali se program sesuje, ostaneš brez recepta. Na roke kot da ne zna nihče več nič napisati. Ali pa ne sme. Pa kam smo mi prišli, da bodo sedaj stroji, programi in ne vem kakšni digitalni oblački odločali o tem, ali boš lahko prišel k zdravniku ali ne, ali boš dobil napotnico, recept ali ne.
Prvi ukrep bi morala biti empatija. Te nam manjka. Pa malo življenjskosti. Nis(m)o se namreč vsi rodili v času digitalizacije, mnogi med nami leta in leta pred tem. Vajeni smo pristnega stika. V živo. Ne le z zdravnikom. Tudi sicer. Ne komunikacije in stika prek sodobnih digitalnih naprav. Prvo, kar je potrebno v zdravstvu postoriti, je poenostaviti dostop do zdravnika. Pa ne na način, da boš sedel ure in ure pred telefonom in čakal, da se ti tisti v tvoji ambulanti oglasijo na klice. Ali pa, da boš pošiljal elektronska pisma, kaj ti je in čakal na odgovor, kdaj se lahko oglasiš, da te še v živo pregledajo. Odločevalci in reformatorji, ste pomislili kdaj, da zaradi takega zdigitaliziranega odnosa nekateri umirajo? Ne? Dajte!
Powered by Contextual Related Posts
