Komentarji

Zasavčani nismo kar tako

Posted on 1. 6. 20231. 6. 2023 by Igor Gošte

Strahoveljčan Primož Roglič je ponesel v svet sloves, da smo Zasavčani nepopustljivi, vzdržljivi in trmasti kot malokdo. Hrastničan Peter Kauzer in pred njim že njegov oče sta nam dokazala, da znamo še kako dobro ukrotiti tudi najbolj deroče reke. Tudi Savo, ki krasi naše konce. Kisovčan Domen Pociecha nam je s svojim pogumnim spuščanjem s sanmi po bob stezi s hitrostjo mnogo več kot 100 kilometrov na uro dokazal, da nam tudi hitrost ni tuja. Maks Mauser, mladi motokrosist, ki po hudi poškodbi počasi okreva, je vsem pokazal, kako nepopustljivi smo, ko je pred nami okrevanje.

Nekdanja smučarska skakalka Katja Požun nam je leta in leta dokazovala, da je lahko v skokih uspešen tudi nežnejši spol. Naša košarkarska legenda Nika Barič, ki je med drugim že kot otrok ugnala hudo bolezen, raka, in ki jo lahko postavimo ob bok še eni trboveljski košarkarski legendi, nosilki olimpijske medalje Poloni Dornik, nam je dala vedeti, da se je treba včasih znati boriti za svoja načela, tudi v svojo škodo. Drznila si je braniti svojega nekdanjega klubskega in reprezentančnega trenerja Damirja Grgića in ostala brez evropskega prvenstva, ne pa brez svojega jaza. Eden najboljših kegljačev vseh časov Trboveljčan Uroš Stoklas pa nam je dokazal, da se da združiti šport in humanitarnost. Pa ni edini. V državnem zboru imamo tudi nekdanjega odličnega uličnega košarkarja Gašperja Ovnika, ki se je ravno tako kalil v Zasavju. Pa še bi lahko koga omenil, morebiti Hrastničana Darka Jorgića, ki z znanjem namiznoteniške igre na kolena kdaj pa kdaj spravi tudi Kitajce.

Zasavje je bilo in bo zagotovo še dolga stoletja območje, kjer se ne damo kar tako. Ne v športu, ne, ko gre za naše pravice. Resda so nam vzeli premogovnike, pa na referendumu termoelektrarno in s tem dobršen del industrije, a upornega duha nikoli. V naših koncih so bile organizirane stavke, ko so bile v socializmu ali komunizmu prepovedane, tukaj je potekala tudi zadnja rudarska stavka, ko so se rudarji še zadnjič zaprli v svoje jame in se borili in izborili za svoje pravice.

Zdaj je Zasavje drugačno. Medtem, ko so oblasti v Zagorju po zapiranju rudnika in silnih denarjih, ki so kapnili v to občino, bolj kot ne skrbele le za »okrasje« ne pa za prestrukturiranje gospodarstva iz rudarske v kakšno drugo panoge, slabo umeščene obrtne cone pa so bolj kot ne prazne, so v Trbovljah zavihali rokave. Iz pogorišča nekdanje Strojne tovarne in rudnika je korenine pognalo kup novih visoko tehnoloških tovarn in podjetij, ki spet na veliko zaposlujejo, obrtne cone živijo, hkrati pa so župani in županja, ki so se, za razliko od sosednjega Zagorja, po mandatu ali dveh umaknili naslednikom, mesto razvijali tudi na mnogih drugih področjih. Celo letno kopališče v Trbovljah in pokrito kopališče v Hrastniku jim je uspelo ohraniti, medtem, ko so v Zagorju »uspeli« zapreti svoje letno kopališče v Zagorju, pa še enega pokritega v domu starejših na Izlakah in na veliko žalost vseh še nekoč znamenite Medijske toplice.

Še sreča, da ima izlaški ETI, ki zaposluje okrog tisoč zaposlenih, odlično vodstvo, sicer bi še več Zagorjanov vsak dan romalo na delo v Ljubljano. Včasih je bilo tukaj več kot pet tisoč delovnih mest, danes vsaj pol manj. Žalostno. Ampak, kot rečeno, v Zagorju imamo Primoža Rogliča. Je pa res, da nam kruh dajejo firme, ne on. Na srečo je tudi teh nekaj, predvsem takih, ki niso zrasle s podporo občinskega vodstva, še manj državnega, ampak le zato, ker so Uletovi, Jelševarji, Smrkoljevi, Vidmarji, Šešlarji iz pravega zasavskega testa. Trmasti, nepopustljivi, inovativni in predvsem družbeno odgovorni. Vsa čast jim. Tako kot mnogim njim podobnim v Hrastniku in predvsem v Trbovljah.

Preberite več