Skip to content

Še malo pa bomo nemi, gluhi in slepi

Živimo v času, ko je boljše, da svojega mnenja ne poveš na glas, da si nem, da se delaš, da ne slišiš, ko neumnosti govorijo tisti, ki smo jim v roke dali oblast, in da si slep oziroma ne vidiš, v kakšen prepad nas peljejo tisti, ki so prepričani, da le oni vse vedo, vse znajo in vse zmorejo. Eden takih, ki meni, da vse ve in zmore (pa ne), je naš predsednik vlade Robert Golob, ki je že takoj na začetku svoje »vladne« poti zdravstvenemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu prilepil »nevodljivega« Erika Breclja, kar je na koncu botrovalo temu, da sta se slednja sporekla in minister je potegnil »ta kratko«. Kar je dobro in se bo sedaj lahko posvetil tistemu, kar najbolj zna, zdravniškemu poklicu. Še boljše bi bilo, če bi odstopili kar vsi trije. Brecelj je najbolj potreben tam, kjer je dosegel izjemne uspehe, torej na onkologiji, Golob pa s svojim prevelikim egom tako in tako dela le škodo in vladanju niti malo ni kos. A tako to je, ko se volivci vedno znova in znova odločijo za nekaj novega.

Zdaj pa gremo k osrednji temi te kolumne, ki bo govorila o tem, da je v tej čudni družbi, ki jo prežema en čudaški »kvazi« liberalizem, vse bolj nevarno kaj slišati, kaj povedati in kaj videti. Razen, če vse to ostane v tebi.

Gremo na začetek. Na vsakih volitvah je tako, da svojo oblastno ekipo sestavi tisti, ki mu uspe pridobiti večino. Kar ne pomeni, da ostane manjšina brez svojih pravic. Te so in morajo biti zapisane v ustavi. Tako je v politiki, ko se za oblast pomerijo stranke, tako je, ko se za oblast pomerijo kandidati za predsednika, tako je, ko se za predsedniško mesto potegujejo v društvih … Enkrat zmagajo eni, drugič drugi. Tako preprosto je to v demokraciji.

O tem, torej o politiki (še) lahko razpredamo. Tudi sam, nežaljivo, strpno, a kritično. Po navadi do tistih, ki s(m)o jim dali v roke oblast. Kajti od njih je odvisno, kako bomo živeli in v kakšno smer gre naša družba. Seveda je prav, da kdaj pokritiziramo tudi tiste, ki so v opoziciji. Tudi oni delajo napake. A večje posledice za vse nas imajo pač napake, ki jih storijo tisti, ki so na oblasti.

Lahko razpredamo tudi o tem, ali je kakšen nastavljeni direktor javnih zavodov ali firm v državni lasti (nastavljeni pa so skoraj vsi), dober ali ne. Ogledalo lahko nastavljamo tudi kulturnikom, glasbenikom, pa športnikom, če se nam zdi, da niso upravičili našega zaupanja. Lahko komentiramo in obsodimo tudi kakšno ravnanje cerkvenih dostojanstvenikov, ki skrenejo z moralne poti. A tu moramo biti že malce previdnejši. Po rimokatoliški cerkvi se lahko zliva na tone gnojnice, medtem ko moramo biti pri kakšnih drugih verskih dostojanstvenikih bolj previdni. Previdno molčeči, sicer …

Vse več pa je tem, skoraj tabu tem, pri katerih jih takoj dobiš po glavi, če si preveč odkrit. Ne nesramen, odkrit. Ko recimo poveš svoje mnenje, ali poveš, kako bi ti ravnal, kako ravnaš. Takoj si »ožigosan«. Denimo, da zapišem, da se mi zdi narobe, da se naš predsednik vlade v javnosti pojavlja z ljubico, ko vemo, da je še vedno poročen. Takoj se pojavijo dušebrižniki ali ne vem kako bi jim rekel, morebiti sodržavljani z modernejšim in liberalnejšim pogledom na svet, ki ti očitajo zaplankanost. Ali če denimo prijazno poveš, da se ti zdi tisto paradiranje po ulicah in razkazovanje svojega spola in spolne usmerjenosti malo hecno. Spet si zaplankan. Ali ko napišeš, kako rad imaš poleg sadja in zelenjave tudi mesene dobrote. Predvsem tiste od kakšnega lokalnega kmeta, ki ima kolikor se da ekološko vzrejo. Takoj se od kdo ve kje pojavi kakšen samooklicani ljubitelj živali, ki se je ne vem kdaj odločil, da on pač ne bo jedel mesa. Prav. Ne briga me, kaj on je. Naj uživa v svojih prehranskih navadah, mene pa naj pusti pri miru in mi ne moralizira, kako sem sam en navaden ubijalec in nekdo, ki je kriv za segrevanje planeta. Še bolj me moti, ko mi moje »vsejedstvo« odsvetuje kakšen samooklicani ljubitelj živali (pa dopuščam, da nekateri res so ljubitelji živali, tudi jaz sem), ki pa ima v svojem blokovskem stanovanju zaprte svoje hišne ljubljenčke. Psa recimo, ki ga zjutraj pred odhodom v službo pelje na krajši sprehod, da opravi malo ali veliko potrebo, potem pa ga za osem, deset ali več ur zaklene v svoje stanovanje, dokler se ne vrne domov. Bog ne daj, da takim samooklicanim ljubiteljem živali omeniš, da se ti ne zdi prav, da njegov štirinožni prijatelj sedi na stolu v kakšni restavraciji, kjer tudi sam rad kaj prigrizneš. Ker te moti, ker so povsod dlake, pa slina … Takoj ti očitajo, da nimaš rad psov. Tega, da jim poveš, da jih imaš rad, ampak ne v restavraciji ali doma na svoji sedežni ali v svoji postelji, nočejo slišati. Saj imam tudi slone rad, pa jih nimam doma, pa žirafe, kače … Pa lizanje psa po obrazu mi je tudi malo mimo. Zdaj se bodo našli tisti, ki me bodo hoteli prepričati, da je pasja slina bolj čista kot naša. Lahko da je res, ne vem, ampak jaz se raje poljubljam s svojo ženo. Saj lahko da je tudi slonova slina bolj zdrava od naše pa se z njim ne poljubljamo. Ali pač?

Še o nečem bom par besed napisal, kar ni pogosto napisano. Se ne govori o tem. Vsi vemo, da imajo ali imamo vsi iz moje generacije eno, dve ali tri stanovanja. Še iz časov Jazbinškovega zakona, ko smo lahko stanovanja, kjer smo živeli, poceni odkupili. Odkupili pravzaprav še enkrat, saj so nekateri starejši v kakšnem stanovanju živeli več desetletji (v socializmu) in pridno vsak mesec plačevali najemnino. Stanarino smo rekli. V bistvu so ga že enkrat kupili, potem pa še enkrat po Jazbinškovem zakonu. Potem so naši starši in drugi svojci odšli s tega sveta in so nekateri podedovali še njihovo stanovanje. Ker ne morejo živeti v dveh, drugega ali tretjega nekateri oddajajo. Kar pomeni, da za to od najemnika prejemajo kar precej denarja iz naslova najemnin. In potem plačajo davek. Pogosto je na najemnih pogodbah ravno zaradi nižjega davka napisana nižja cena. Preostanek, dogovorjen ustno, gre na roke. Menda, ne trdim tega. Seveda pa tisto »na roke« ni obdavčeno. Ker sem menda zaplankan, ne razumem, kako lahko nekdo oddaja stanovanje, za to prejema določeno vsoto denarja, nek pisatelj na primer, ki izda knjigo v samozaložbi, pa te knjige ne more prodajati, če nima lastnega podjetja. Ali slikar svoji slik. Tudi, ko je upokojen, ni nič lažje. Ne gre drugače, kot da začasno odpre svoje podjetje in se odpove deležu pokojnine. Ampak tudi tisti, med njimi upokojenci, ki oddajajo svoje nepremičnine, nimajo svojega podjetja. Te nelogičnosti in anomalije me motijo. Kot še marsikaj drugega, a o tem, kdaj drugič. Tokrat sem povedal dovolj, tudi kar za zdajšnje čase ni več primerno. Menda.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice