Skip to content

Portorož, zasidran v preteklosti

V socialističnih časih, več kot pol stoletja nazaj, je bil Portorož moja najljubša počitniška destinacija. Marsikdo bo pomislil, da je moji družini precej dobro šlo, da smo si lahko vsako poletje privoščili poletni dopust v tem obmorskem mestecu, ki je bil nekako rezerviran za tiste z malo debelejšo denarnico. Pa ni bilo tako.

Moja družina je bila podobna mnogim drugim v socialističnih časih. Oče je bil rudar, kaj bi le bil drugega v našem Zasavju, mama je doma gospodinjila in skrbela za mene in starejšega brata. Po moje je imela kar dosti dela z nama. Ni se mi zdelo, da živim v pomanjkanju, verjetno tudi zato ne, ker smo tako in tako takrat bili vsi v istem »zosu«. Ampak, moja mama je imela sestro (Fanči Kuhar), ki je živela na obali. Takrat v Portorožu v ravno dovolj velikem stanovanju, da nas je prijazno gostila in s tem poskrbela, da smo se naužili morja in vsega, kar morje ponuja. Vsi smo bili ponosni, da imamo tako teto. Ki ni bila kar tako. V tistem času je vodila Kulturno društvo KUD Karol Pahor Piran in tamkajšnjo folklorno skupino, katere del je bila tudi moja sestrična in kasneje vsej Sloveniji poznana dramska igralka Nataša Tič Ralijan. V naslednjih letih je teta tudi dolga leta vodila portoroški Avditorij, kjer smo si pogosto ogledali tudi kakšne Melodije morja in sonca, ki jih je soorganizirala. Neprecenljivo. Njena sodelavca sta bila med drugimi Ksenija Benedetti in Milko Cočev, politični zapornik iz socialističnih montiranih vojaško-političnih procesov, ki jih je pred leti obudil Igor Omerza v svoji knjigi Orwellovo leto Agopa Stepanjana.

Portorož 2023.
Portorož 2023.

Kakorkoli, na Portorož imam lepe spomine, čeravno v tistih, pri nekaterih tako opevanih in hvaljenih socialističnih časih, portoroške plaže niso bile odprte za nas »navadne« zemljane, tako kot so zdaj. Kje pa. Bile so ograjene in za vstop do plaže, do kopanja in sončenja je bilo treba plačati vstopnino. Mi tega denarja seveda nismo imeli, zato smo si našli edino takrat brezplačno plažo, divjo, smo rekli, ki je bila pri skladiščih soli, ki še sedaj stojijo, divja plaža pa tudi. Sicer pa je bila na plačljivih plažah mivka, kar moji mami nikakor ni bilo všeč, ker, saj veste, kje vse imaš ta droben pesek, ki smo mu rekli sviž, ko se kopalni dan konča, tušev pa smo se seveda na daleč izogibali, tako kot vsi otroci. Mrzla voda in to. Brrr. Naša divja, zastonj plaža pa je imela nekaj trave, nekaj borovih dreves in sence na pretek. Ne pa stranišč, tudi tušev ne, kar je meni tako in tako prijalo. Pa še stopnice za v morje je ta divja plaža premogla. In en pomol, kjer je lahko moj oče veselo namakal plovec in precej uspešno lovil ribe, ki smo jih seveda potem pojedli za večerjo. Njami.

A toliko sem si vendarle ogledal tudi plačljive plaže v Portorožu, takrat in potem v naslednjih desetletjih, da lahko povsem mirno in brez slabe vesti zapišem, da se ni nič spremenilo. No, ograje, ki so preprečevale, da bi kakšen kopalec zastonj zaplaval, so odstranili, vse ostalo pa je tako kot je bilo pred petdesetimi leti. No, ja, vmes se je en lesen pomol za kopalce zrušil.

Pred nekaj dnevi sem se spet odločil za kopanje v Portorožu. Tri dni po neurju, ko je tudi v morje prineslo marsikaj. Ampak, to je potem nekaj dni še kar ostalo v morju, recimo polomljene veje. Morske trave pa se zdi, da nihče več ne čisti. Ko je oseka in je tudi morje povsem motno, niti pod razno ne moreš videti, kam stopiš. Ampak to začutiš. Že tako si v morju zaradi valovanja nestabilen, potem pa naletiš ali stopiš na kak oster kamen. Kajti še vedno se niso odgovorni v Portorožu, ali tisti, ki skrbijo za urejenost teh plaž spomnili, da bi ostre kamne, polne školjk, odstranili ali vsaj prekrili s peskom. Nekaj »šleparjev« peska ali mivke bi namreč omogočilo, da bi se lahko v morju otroci tudi žogali, ne da bi jih bilo strah, da bodo nehote stopili na kako ostro čer. Ali pa se vsaj brez bojazni, da bodo ven prišli krvavih stopal, sprehajali po morju sem ter tja, če se jim že plavati ne da. Ne rečem, da mora biti povsod v morju nekaj metrov od obale droben pesek, mivka ali prodniki (jajčki), lahko imajo tudi predel, kjer je bolj divja plaža, ampak da je pa skoraj povsod tako, kot je zdaj in je bilo dolga desetletja nazaj, ne morem reči drugega, kot da je Portorož zasidran v preteklosti. Ni čudno, da nas Hrvati prehitevajo po levi in tudi po desni, kar se urejenosti plaž tiče. Opazil sem tudi, da v Portorožu tudi cene niso več tako navite, kot so bile še pred desetletjem. Saj ne morejo biti, ko pa vse drugo spi in gredo zaradi tega mnogi turisti raje drugam. Že v sosednji Izoli so recimo plaže bolj urejene, Hrvaška pa tudi ni daleč.

Ker imam Portorož še vedno rad, sem prepričan, da bo že drugo leto bolje. Torej, da ne bom po vsakem plavanju ven prišel krvavih stopal. Pa da se bom lahko z vnuki tudi v morju varno žogal, brez bojazni, da bomo vsi bolečih stopal. Hm, ali pa si bom moral res kupiti plavalne čevlje. A kaj, ko ne sežejo do kolen, s katerimi se med plavanjem, ko je oseka, morje pa motno, hitro med plavanjem zadeneš v kakšno skalo obloženo z ostrimi školjkami. Portorož, dvigni sidro. Prosim.

Subscribe
Notify of
guest
3 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Sara
Sara
1 year ago

Sama sodim med redne obiskovalce Portorža in se popolnoma strinjam, da je potrebno plažo urediti. Ampak ne strinjam se, da bi bilo potrebno v morje nasipat pesek, ker bo morje še bolj umazano. Kar se zelo lepo vidi v Simonovem zalivu v Izoli. Človek že tako preveč posegel v naravno okolje, ni treba še bolj. Naša obala ni peščena in naj ostane čim bolj naravna. Če pa želite imeti pesek pol pa bo treba na dopustu v Italijo ali kam kjer je pesek. Da pa ne boste imeli porezanih stopal pa vam toplo priporočam copate za morje, katere lahko mimogrede… Read more »

Majda Polajnar
Majda Polajnar
1 year ago

Z radostjo v srce se spominjam čudovite gospe Fanči Kuhar

Ahdrej
Ahdrej
1 year ago

verjetno sva po letih, tu nekje, in poznava usode iz teh časov… se ne spomnim, da bi taki k pljuvajo kar tako na počez, kaj prida doprinesli.. kakorkoli je blo, vedno treba vse plačat in tud ni tako črno in belo, je pa zdaj tu na Kolpi ena takšna smrketa iz primorske.. in tud ostali vse ob Kolpi dobro vse zaračunala,.. dobrodošli v demoktatični indiji koromandiji kakor za koga, jest sem bolj kot mulc pohajal po Ankranu, in nč plačal, v študentu se švercal in miličari me niso preganjali in prespal marsikje na obali v spalki, tud na pomolu.. in… Read more »

Prijava na e-novice