Gojaška gmajna
Gojaška gmajna je primer ohranjanja biotske pestrosti s pašo koz, s katerimi smo preprečili zaraščanje pašnika in s tem ohranili hribskega škrjanca. Tako kot je tudi primer, da s sodelovanje kmetov, naravovarstvenikov in občin dobimo naravnost čudovite rešitve v korist vseh deležnikov, vključno s hribskim škrjancem.
V vasi Gojače pod Čavnom, na južnem obrobju Trnovskega gozda, že dolgo kmetuje družina Roberta Lična. Pomagata mu žena Barbara, predvsem pa starejši sin Aleks, saj sta hčerka Sara in najmlajši sin Tian še majhna. Pred nekaj leti je Robert prešel z 250 govejih pitancev na dojilje. Danes jih ima 40, redi še 20 plemenskih svinj in pase 40 koz. Koze pase na Gojaški gmajni.
Robert z družino obdeluje 75 ha, od katerih je 15 ha travnikov in pašnikov, ostalo so njive. Na njivah sejejo predvsem koruzo in žita. Prakticirajo tri- do štirikratno košnjo. Poleg naštetega sedaj skrbijo še, da se 25 ha Gojaške gmajne ne zaraste.
Njihov strojni park je senena linija, stroji za obdelavo njiv in terensko vozilo. Odlično znajo nekatere pripomočke narediti sami, kot je na primer pokrit krmilnik za koze. Stavbe, katerih površina znaša 1400 m², jim je leta 2022 delno uničil požar. K sreči so dojilje na pašnikih, hlev za svinje pa ni bil prizadet. Zaradi požara in ker sosede motijo muhe ter ropot in bližine industrijske cone s pomočjo Občine Ajdovščina načrtujejo selitev na novo lokacijo.
Spomladi leta 2022 je Občina Ajdovščina preko projekta VIPava (Evropski sklad za regionalni razvoj) nabavila opremo in koze za vzdrževanje goloseka na Gojaški gmajni, ki so ga naredili v letih 2018 in 2019, da bi ohranili hribskega škrjanca (Lullula arborea), ki je na rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst. Ogrožen je predvsem zato, ker izginjajo njegovi naravni habitati – ekstenzivni pašniki in mejice med njivami. Po štirih letih se je ta velika poseka začela močno zaraščati in naravovarstveniki so se v sodelovanju z Občino Ajdovščina odločili, da bodo zaraščanje Gojaške gmajne preprečili s pašo koz. To so v tem primeru naravovarstveniki dobro presodili in strategija bo dobra tudi za vsa podobna zaraščanja. A nas zanima predvsem preprečitev zaraščanja goloseka in ponovna vzpostavitev gmajne s pomočjo paše koz ter dobro sodelovanje med kmeti, naravovarstveniki in občinami.
Pogodba med Občino Ajdovščina in kmetijo Roberta Lična poteče konec leta 2023. Vemo, da občine najbolj poznajo krajevne razmere, in imamo veliko zaupanje, da bo pomoč družbe kmetiji pod Čavnom zadostovala za dolgoročno ohranitev Gojaške gmajne.
Začeli smo načrtovanje opreme za pašnik. Zarisali smo meje pašnika Gojaška gmajna na podlago katastra. Na osnovo digitalnega ortofoto lista smo narisali čredinke, s pomočjo globalnega skeniranja zemeljske podlage pašnika pa smo izdelali profil zunanje ograde. Uporabili smo program Geodetski informacijski sistem QGIS 2.18.20 Grass GIS verzija 7.4.0., izbrali pašno opremo in upoštevali menja sovaščanov.
Ko je Občina Ajdovščina opremo Kmetijskega zavoda Bric, Soča izbrala med drugimi ponudniki za najbolj primerno, smo bili po eni strani veseli, po drugi strani zaskrbljeni, kako se bodo naše rešitve obnesle v naravi. Izzive preprečevanja zaraščanja Gojaške gmajne smo videli v tem, da tu ni vode, da gre za zelo razdrapan teren, relativno veliko površino, posebno veselje koz do pobegov s pašnika, varovanje tropa pred zvermi, da je potrebno ograditi 25 ha za primerno ceno v relativno kratkem času – bilo je smo par mesecev do začetka pašne sezone, gmajna pa že precej zaraščena, saj poseka štiri leta nihče ni vzdrževal.
Odločili smo se za elektromrežo višine 120 cm in dolžine 50 m s spodnjo vrvico za dodatno ozemljitev in količke z dvema špicama zaradi močne burje v Vipavski dolini. Uporabili smo dvakrat 20 elektromrež, da je zagotovljena možnost premeščanje živali. Namestili smo najmočnejši baterijski pašni aparat v evropskem prostoru 28 J, veliko sončno celico moči 305 W za zagotovitev energije, poseben regulator za optimalno izrabo sončne energije, ki upošteva veliko nihanje v jakosti osvetlitve celice, veliko kovinsko škatlo za varovanje pred slabim vremenom in zmikavti ter vse skupaj pritrdili na avtomobilsko prikolico z dodatnimi nogami za stabilnost. Upoštevali in uporabili smo nasvete sodelavcev, pripravili vso tehnično dokumentacijo in dostavili ves material. Vsa oprema na razpisih mora seveda biti nova, kot bralci Drobnice dobro veste, doma pa lahko uporabimo, kar imamo pri roki. A improvizacija gre samo do določene meje.
Robert in Aleks sta postavila prvo čredinko, mi smo povezali vse elemente elektroograje med sabo. Skupaj smo izdelali zelo dobro ozemljitev iz 12 pocinkanih palic, med seboj oddaljenih 3 m in povezanih z nerjavečo žico, poleg pa je še ozemljitev s spodnjo vrvico elektromreže, in posebej pazili na odlične stike vseh povezav. To je vedno važno, še posebej pomembno je pri elektroograjah oziroma v našem primeru pri elektromrežah, ki jih napaja zelo močan pašni aparat.
Po letu in pol delovanja si upamo pisati o tem pilotnem skupnem projektu kmetije, občine, naravovarstvenikov in izvajalca. Posebnih težav v tem obdobju ni bilo. Nekaj škode je naredila burja, ko je polomila končne in sredinske količke. Zamenjali smo jih z originalnimi količki z dvema špicama, ker smo hoteli v celoti ohraniti uporabnost elektromreže: dober stik med spodnjo vrvico mreže in tlemi ter odpornost proti burji.
Na začetku so bili kratki stiki med fazo in ozemljitvijo na vodoravnih vrvcah (spodnja vrvica je ozemljitev, ena nad njo je faza), ki sta jih Robert in Aleks z natančnim postavljanjem elektroograje takoj odpravila. Pastirska psa turškega kangala in tornjaka je moral Robert umakniti iz ograde zaradi sprehajalcev. Enkrat je en pes preskočil ograjo, ker je hotel zaščititi kozlička.
Izkušnje po letu in pol sicer niso popolnoma merodajne, so pa sledeče:
- Tak način paše je dobro uporabiti proti zaraščanju pašnikov – tudi na Krasu!
- Ni bilo pobegov koz.
- Ni bilo napadov zveri.
- Zaraščanje je bilo kljub majhnemu številu koz glede na površino uspešno preprečeno.
- Hribski škrjanec je ponovno dobil svoje domovanje, svoj habitat.
Še kratek opis rejskih opravil za burske koze in križance na Gojaški gmajni. Dnevno jim dovažajo vodo in pregledajo trop. Ker gre za celoletno pašo, so jaritve maja in junija nujen pogoj za najmanjše izgube kozličev. Premikanje elektro mreže na tri tedne je dovolj pogosto pri štiridesetih kozah in 5 ha površine. Pozimi je za dovoz bal sena zelo koristno terensko vozilo s prikolico.
Razvoj kmetije Ličen naj bi po načrtih gospodarja šel v smeri povečanje števila dojilj in delnega uvajanja šarole pasme poleg limuzin pasme. Želja je povečati število plemenskih svinj na približno 30 in število odojkov na 400 do 500. Kaj bo z rejo koz, je odvisno tudi od odločitev Občine Ajdovščina in naravovarstvenikov. Mi upamo, da bodo znali najti skupni jezik tudi v prihodnje in bo Gojaška gmajna vzorčni ter pilotni primer sodelovanja med Slovenci in uporabo paše za ohranjanje našega travinja.
Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Drobnica, številka 3/2023.