Miha Mazzini po mojem mnenju sodi v sam vrh aktivnih slovenskih kolumnistov. Njegovi komentarji so vedno odlični, ne ravno kratki, a nikoli dolgočasni ali razvlečeni. Kolikor se spomnim, sem le še komentarje Danila Slivnika v sobotnem Delu in kasneje v njegovem Magu tako rad prebiral in nestrpno čakal iz tedna v teden. Tudi njegove politične knjige sem zajemal z veliko žlico. Le kdo se ne spomni njegovega političnega trilerja Kučanov klan, pa Potnikovo poročilo in seveda, da ne pozabim omeniti Sto osamosvojitvenih dni. Kar nekoliko sram pa me je, da sem po knjigah, ki jih je napisal Miha Mazzini, tako pozno segel. Pravzaprav doslej le po eni, o kateri nekaj več napišem v nadaljevanju. V opravičilo naj mi bo, da najpogosteje prebiram knjige avtorjev, ki jih denimo gostim v svojih oddajah, intervjujih ali na predstavitvah v knjižnicah. Ti imajo prednost, nenazadnje je treba pred pogovorom s komerkoli prebrati tudi njegova dela.
Po drugi strani pa se mi je zdelo, da mi da Miha dovolj že s svojimi izvrstnimi kolumnami – največ njegovih sem prebral na Siolu – in sem bil mnenja, da bo že čas, da se lotim tudi njegovih literarnih del. Seveda sem jih poznal. Bežno. Nekaj prek objav v medijih, nekaj z njegove spletne strane. Zagotovo se bom lotil še njegovih drugih del, sploh zdaj, ko sem se mukoma prebil skozi njegovo odlično delo Osebno. Napisal sem mukoma in odlično, oboje hkrati v enem stavku. Nekako to ne gre skupaj, mar ne? Gre, gre. Bom kasneje razložil.
Kakorkoli, lotil se bom še njegovih drugih del, recimo Sprava, Kraj, kjer se izpolnijo vaše želje, Izbrisana, Otroštvo in še kakšne. Tokrat pa kot rečeno nekaj o njegovem avtobiografskem delu z naslovom Osebno. Malo tudi zato, ker sem o tej knjigi, ki je luč sveta pri Založbo Goga ugledala leta 2022, veliko zanimivega prebral, malo pa tudi, ker sva si z Mazzinijem knjigi ob neki priložnosti izmenjala. Po pošti, čakava še na srečanje v živo. Enkrat bo, mora biti, toliko ga imam za vprašati. Kakorkoli že, on je meni podaril knjigo Osebno, jaz njemu svoji zadnji dve: V zakulisju in Zamegljeni čas.
Miha Mazzini, Osebno. Naslovnica. Vir slike: Siol, foto: Bojan Puhek.
Zapisal sem, da sem se skozi branje prebijal mukoma. Skozi odlično napisano knjigo. Ne gre skupaj, kaj? Gre gre. Nisem zapisal mukoma, ker bi bilo branje nezanimivo, torej tako, da knjigo odložiš po parih straneh, ali ker bi bil denimo pisateljev stil pisanja nezanimiv (Ni!), ampak zato, ker sem se ves čas med prebiranjem hote ali nehote postavljal v telo in v misli malega Mihca. Tistega malega Mihca, ki je imel tako mučno in žalostno otroštvo, da je tudi mene večkrat prijelo, tako kot Boštjana Gorenca – Pižamo, da bi prestopil nekaj časovnih desetletij, stopil do njega in ga objel. Ga potolažil. Ga peljal na sladoled, povedal mami in babici kakšno krepko na njun račun…
Kajti živeti ali sobivati v mali garsonjeri skupaj z mamo, ki je imela malega Mihca, svojega sina, za nebodigatreba in babico, ki je bolj kot za svojega vnuka skrbela za svojo knjigo o svetnikih, res ni bilo otroštvo, ki bi si ga otroci želeli, ki bi si ga katerikoli otrok zaslužil. Z žalostjo v srcu sem prepiral tudi vrstice Mihčevih strahov, da ga bo mama s svojim mladim ljubimcem zapustila in odpotovala v daljno Avstralijo. Kar videl sem ga, kako opreza, ali je kovček še doma. In z njim mama. Nič kaj bolj lagodno mi ni bilo prebiranje vrstic, v katerih že odrasli Miha išče, raziskuje in brska po svojem otroštvu in življenju nasploh. Na različne načine, tudi prek romanja, meditacije, regresije, tudi omame, pa na nek način tudi v iskanju partnerice, s katero bi si ustvaril sobivajoče življenje.
Več o tej odlični knjigi, ki je nisem prebral na mah, kot katero od drugih knjig, ne bom napisal. Vzemite jo v roke. Sam sem se pri branju pogosto zaustavljal in si vzel kak dan za razmislek. O prebranem, da sem si naslikal podobe njegovega življenja. Tudi to, ali še najbolj to, dela to knjigo boljšo, kot marsikatero drugo izmed vseh, ki sem jih prebral doslej. Pa jih nisem malo. Zato jo toplo priporočam tudi vam. Sam pa se bom, Miha Mazzini, lotil še drugih tvojih del. Obljubim.
Veš, ko otrok knapovske krvi, kar sem, nekaj obljubi, se tega tudi drži. Kot pijanec plota.
Powered by Contextual Related Posts
