Ali je SLS na razpotju?
Na naslovno vprašanje te kolumne, ki se jih je na straneh Slovenca nabralo že okrog sto, sedemdeset povsem politično obarvanih, dvajset bolj športnih in še nekaj takih, v katerih sem obravnaval druge teme, bom poskušal odgovoriti, kako to dilemo vidim sam.
Kot nekdo, ki dolga leta spremlja politiko, tudi delovanje SLS, ki je bila v lokalnem okolju, ki sem ga kot odgovorni urednik televizije ETV redno pokrival, precej močna (denimo v Litiji, tudi v Zagorju, manj v Trbovljah in Hrastniku). Posnel sem veliko televizijskih oddaj ali krajših reportaž z izjavami z nekdanjimi predsedniki (Ivanom Omanom, Marjanom in Janezom Podobnikom, Primožem Jelševarjem, Francem Bogovičem, Markom Zidanškom, Radovanom Žerjavom…), vključno z aktualnim predsednikom Markom Balažicem, ki mu je uspelo stranko spet popeljati med tiste, o katerih se govori, in doseči, da to stranko spet »opazijo« vse volilne ankete. Kar mnoge podpornike te ljudske stranke še bolj veseli, je dejstvo, da so delo ekipe aktualnega predsednika opazili tudi volivci na evropskih volitvah. Pogosto pa se še zdaj slišim s kakšnim vplivnim članom stranke, med njimi tako z mlajšo generacijo kot s prekaljenimi člani, ki so stranki še pred prvimi parlamentarnimi volitvami utrli pot med prepoznavne in pomembne stranke.
V teh dneh sem se na temo, ali je na evropskih volitvah stranki SLS uspel velik« met ali ne, velikokrat pogovarjal z različnimi sogovorniki. Nekateri so menili, da je bil to uspeh, čeravno je bila stranka malce »prekratka«, da bi imela tudi v tem sklicu evropskega poslanca, drugi so to imeli za neuspeh, ker so poslanca izgubili, tretji, o tem so največ pisali tudi naši mediji, pa, da je za uspeh zaslužen v prvi vrsti Peter Gregorčič. V osrednjih medijih smo lahko kje prebrali tudi, da bi bilo prav, da se aktualni predsednik stranke Balažic umakne Gregorčiču in mu prepusti predsedniško mesto. Zdi se, kot da bi namerno in usklajeno netili razdor znotraj stranke SLS, ki pa je vendarle na zadnjih volitvah dokazala, da je še kako živa in da je ne velja kar vnaprej odpisati. Nekateri mediji, ki jim tako kot aktualni vladi in Milanu Kučanu Janez Janša ni prva izbira, se zdi, da morebitni prepir znotraj SLS še bolj veselo netijo. Verjamem, da je bil Gregorčič, ki se mu je mandat evropskega poslanca izmaknil le za malo, razočaran. Tudi ob vedenju, da je preboj uspel Vladimirju Prebiliču, ki pa je imel za sabo ali ob sebi bistveno manj prepoznavno stranko Vesno. Prav je, da temu primerno iščejo razloge znotraj stranke. Lahko, da kje ni šlo tako, kot bi moralo, a dejstvo je, da je stranka delala tako zanj kot za stranko samo. Če ji kje ni uspelo, ni treba iskati le krivde v vodstvu in predsedniku, kajti potemtakem je treba iskati tudi pohvale, tam, kjer je bil rezultat dober.
Kot stranski opazovalec, to sem tudi že napisal, menim, da mora kot prvo stranka SLS Petra Gregorčiča povabiti medse (menda ga je že), torej da se v stranko včlani, sicer ni »ne tič ne miš«, kot drugo je potrebno, da v strankino delo aktivneje vključijo tiste, ki razumejo podeželje in kmetijsko panogo (nenazadnje je na tej osnovi stranka pognala korenine) in se še močneje oprejo na nekatera prepoznavna in ugledna imena, kot so zdravnica Tina Bregant, Andrej Šter, Marko Lotrič, Irena Ule in drugi.
Vsega tega, kar pišejo osrednji mediji, ki v prvi vrsti skrbijo, da Janez Janša nikoli več ne bo predsednik vlade, bo pa zelo težko, če se SLS na naslednjih volitvah ne vrne v Državni zbor, pa ni treba jemati preveč resno. Saj veste, na desnici je tako, da je za vsem zadaj Kučanov klan, na levici pa menijo, da za vsem stoji Janša.
Za konec pa še k vprašanju Ali je SLS na razpotju. Po mojem ne, in mora le nadaljevati pot, ki jo je začrtala ekipa zbrana okrog aktualnega predsednika. Kaj pa lahko to pot ali smer obogati, pa sem že zapisal.
Powered by Contextual Related Posts
