Domovina je le ena
Domovina je le ena. Zame in za tiste, ki smo rojeni v Sloveniji, je to Slovenija. Tu sem doma, tu sem odraščal, se izobraževal, tu sem si ustvaril družino, od domovine marsikaj dobil in ji tudi nekaj dal, nenazadnje pa sem bil za domovino pripravljen prijeti tudi za orožje. Domovina je v mojem srcu. Njej v čast imamo dva praznika. Dan samostojnosti in enotnosti, kot spomin na razglasitev plebiscitarne odločitve slovenskega naroda in tistih, ki so takrat živeli pri nas, da želimo živeti na svojem, ne več znotraj Jugoslavije, in dan državnosti, ko smo po šestih mesecih in kratki vojni, v kateri smo zmagali, končno zaživeli na svojem, v samostojni in demokratični Sloveniji.
Pričakoval sem, tako kot mnogi, da bomo domovini v čast vsako leto pripravili slovesnost, pa žal ni vedno tako. Marsikje po slovenskih krajih slovesnosti z veseljem pripravljajo. Kar je pohvalno in domoljubno. Pri nas v Zasavju, od koder sem in kjer sem pognal svoje korenine, pa imajo tisti, ki odločajo, kaj bomo in kaj ne svečano praznovali, do omenjenih dveh praznikov mačehovski odnos. Tudi v mojem Zagorju ob Savi, kjer navkljub večkrat ponovljeni pobudi podjetnika in občinskega svetnika Primoža Jelševarja župan Matjaž Švagan in njegova vladajoča ekipa ne izkaže pravega domovinskega čuta. Drugače, kot da nima pravega domovinskega čuta, si dejstva, da v Zagorju tudi letos nismo imeli slovesnosti ob dnevu državnosti in ne lani ob dnevu samostojnosti in enotnosti, pač ne morem razložiti. Kajti, če se najdeta volja in denar denimo za slovesno prireditev ob dnevu upora, pa ob kulturnem in občinskem prazniku, potem se mora tudi za oba prej omenjena praznika. Zame največja praznika. In pika.
Ker sem večni optimist, upam, srčno upam, da bo že letos na dan samostojnosti in enotnosti v kulturnem centru potekala slovesnost in drugo leto ob dnevu državnosti še prešerna slovesnost na mestni ploščadi.
P.S. Domovino čutim, tudi ko navijam za naše športnike. Pa najsi bo to nogometna, košarkarska ali kakšna druga naša reprezentanca, ali pa Primož Roglič ali Tadej Pogačar. Samo da je naš!
Powered by Contextual Related Posts
V zasavskih občinah je to že ustaljena praksa. Neposrednih spopadov v treh vojnah nismo imeli. Zato je večina prebivalstva apatična glede tega. Sto let nazaj so se zravsali yugoorjunaši s peščico komunistov in to je vse. Vprašaj sto mladih do 30 lel, če kaj vedo o tem. Pretiravam, mogoče pet. V ostalih obdobjih, tema. Zato so tudi stoletne sanje naših prednikov, iz leta 90/91 zbledele. Ostale so nam le komunistične proslave, ki počasi tudi usihajo …