K Soči in drugim našim rekam in jezerom se to vroče poletje dan za dnem prihaja hladit kopica turistov in domačinov, željnih osvežitve v čisti in hladni vodi. Soča očara prav vsakega s svojo naravno lepoto, čudovito zeleno barvo in posebnostmi, ena najlepših so njena korita. Nad njo pa se pne še eno čudo, ki pritegne poglede in jemlje dih.
S ceste, ki po stisnjeni, ozki dolini ob Soči pelje k zaželenim točkam na njenem prodnatem obrežju, ki privabljajo kopalce, se pred vami kot velikanska in mogočna kulisa pojavi krasen kamnit most in takoj zbudi zanimanje in začudenje.
Skozi Soško dolino pelje bohinjska železniška proga, in na točki, kjer se ta dolina stika s Furlansko nižino, stoji največji in najmarkantnejši gradbeni dosežek te proge: veliki solkanski železniški viadukt, ki presega vse podobne viadukte na celinah sveta. Gre namreč za največji kamniti viadukt na svetu. Osrednji lok ima svetlobno odprtino, ki meri neverjetnih 85 metrov.
Projektant inženirske mojstrovine ob odprtju pripravljen na častno smrt
Kamniti viadukt so začeli graditi leta 1903 in nepričakovano se je gradnja močno zavlekla, ker so se tla na enem bregu Soče posedala in dodatne težave so povzročile še poplave, v katerih so se podrli delovni odri. Pri gradnji sta sodelovali dunajsko podjetje Redlich&Berger in goriško podjetje Sard-Lenassi. Za glavni lok so kamen pripeljali iz nabrežinskega kamnoloma, za stranska pa iz bližnje okolice.
Slovesno so ta skoraj 220 metrov dolg viadukt odprli 4. aprila 1906. Pri tem kroži anekdota, da je glavni inženir preskus viadukta pričakal s pištolo v roki, in če se ne bi vse izteklo po pričakovanjih, je bil pripravljen sprožiti sprožilec na pištoli – obrnjeni proti sebi. To se nam danes zdi nemogoče in pretirano, a takrat so za napake prevzemali popolno odgovornost in za polom bili pripravljeni častno umreti.
Projektna inženirja Orley in Jaussner sta za svoj izredni dosežek po odprtju prejela častni doktorat dunajske gradbene fakultete.
Osrednji lok solkanskega mostu je bil v prvi svetovni vojni porušen, slikano 22. 10. 1917. Vir slike: Wikipedija.
Med bitko na soški fronti razstreljen osrednji lok
Prva svetovna vojna viaduktu ni prizanesla. 11 let po odprtju ga je avstro-ogrska vojska ob umiku iz Gorice razstrelila in tako preprečila italijanski vojski napredovanje po Soški dolini. Proga še leta po umiku italijanske vojske ni bila uporabna. Po bitki pri Kobaridu pa jo je začela obnavljati avstrijska železniška inženirska enota. Osrednji kamniti lok so nadomestili z železno konstrukcijo in promet je spet stekel.
Vendar videz viadukta ni bil več tako impresiven, zato so se odločili, da znova zgradijo kamnito konstrukcijo, ki je bila veličastna in edinstvena na svetu. Z nekaj manjšimi tehničnimi spremembami je novi viadukt odprl italijanski vojvoda Savojski leta 1927.
Tudi druga svetovna vojna je bila za most velika preizkušnja, saj je bilo to območje močno bombardirano, a na srečo stoji v ozki dolini, obdani z visokimi gorami, tako da ni bil lahka tarča in je ostal cel, kar za ostale mostove in viadukte nižje ob toku žal ni mogoče reči.
Po drugi svetovni vojni popolna obnova
Leta 1945 so progo zasedle angleške in ameriške enote za oskrbo svojih čet v zasedeni Avstriji in za svoje potrebe naročile popolno obnovo mostu. V naslednjih desetletjih so zaradi močnega toka Soče piloti večkrat nekoliko popustili in so jih morali dodatno popravljati in ojačati ter omejevati hitrost vožnje vlakov po progi.
Po zgraditvi zajezitvenega sistema za goriško hidroelektrarno leta 1984 in sanaciji leta 1996 se je tok Soče tu umiril, a so iz varnosti vseeno omejili hitrost vlakov na največ 50 km/h.
Kamniti lok mostu so v prehodnem obdobju nadomestili z Roth-Wagnerjevo železno konstrukcijo, Vir slike: Tolminski muzej.
Solkanskemu viaduktu se godi krivica
Kljub vsem dokumentiranim meram in letnici odprtja pa je danes Solkanski viadukt spregledan in uradno povsod ne velja za največji kamniti viadukt na svetu. Marsikje se kot največji in najstarejši omenja švicarski kamniti viadukt Thur, ki pa je dolg le 84 metrov, lok meri 63,26 metra, zgrajen pa je bil sedem let za našo inženirsko mojstrovino.
Pa ni naš edini, ki je bil spregledan, še dva sta v Evropi večja od švicarskega, pa nista prišla pred njega po velikosti, a danes ne obstajata več v prvotni obliki. Zagotovo bo treba o naši slikoviti bohinjski progi in o tem našem rekorderju med tehničnimi dosežki na tem področju spregovoriti in ju predstavljati tudi širše, da bodo solkanski kamniti viadukt hodili občudovat od povsod in bo dobil priznanje in mesto, ki mu gre.
Powered by Contextual Related Posts
