Ksenija Benedetti: »Našemu planetu grozijo pohlep, egoizem, aroganca, samovšečnost in pišmeuhovstvo«
Ksenije Benedetti, dolgoletne šefinje slovenskega protokola, ni potrebno posebej predstavljati. Tudi potem, ko je zapustila to ugledno delovno mesto, na katerem se je srečala z mnogimi domačimi in tujimi politiki, nas zadnja leta nase opozarja in razveseljuje s svojimi kolumnami v Oni in tudi s knjigami.
Od 2018 naprej je predavateljica in svetovalka za poslovno komuniciranje in protokol, vodja Akademije za poslovni protokol, kot rečeno tudi kolumnistka in avtorica treh knjig. Ko smo jo vprašali, katere so zanjo najpomembnejše zaposlitve, pa nam je odgovorila, da zagotovo delo vodje kulturnih dejavnosti v portoroškem Avditoriju med letoma 1991-1998, omenila je še delo vodje protokola v Metropol Group med letoma 1998-2000 in seveda mesto šefinje Protokola Republike Slovenije med letoma 2000-2018.
Takole pa nam je odgovorila na dvanajst stalnih vprašanj, na enega zgovorno z vprašanjem, in na tri, ki so vezana na našega vsakokratnega gosta.
Lepo je govoriti tistim, ki znajo in hočejo prisluhniti. Vir slike: Osebni arhiv KB.
Katera je vaša najlepša lastnost?
To je vprašanje za koga iz moje bližine 🙂
Kaj je vaša največja slabost?
Premalo sem skrbela za svoje zdravje, a sem se zadnja leta zelo poboljšala.
Kdo je vaš vzornik/ vzornica in zakaj?
Medicinske sestre, reševalci, negovalke, gasilci, zdravniki, prostovoljci (vse v obeh spolih), ki svoj poklic/poslanstvo opravljajo srčno in ki nesebično podarjajo svoj čas ljudem, potrebnim pomoči.
Kdaj ste bili v življenju najsrečnejši?
Na obeh mojih porokah 🙂
Kaj vas je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?
Da so mi ljudje, ki sem jim zelo pomagala in zaupala, zarili nož v hrbet. Štirje taki/take so se nabrali v mojem življenju, vsi štirje zelo preveč. Bolelo je.
Kdaj in kje ste izgubili nedolžnost?
Kakšne vrste nedolžnost?
Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?
Za ta odgovor bi potrebovala eno knjižico 🙂 No, skrček je takle: vse knjige Juliana Barnsa in Alessandra Baricca, To noč sem jo videl Draga Jančarja in vse pesmi Jacquesa Preverja, Toneta Pavčka, Srečna Kosovela; glasbeni velikani Debussy, Grieg, Chopin, Ravel, Fabrizio de Andre, Sting, Zucchero, Jovanotti, Siddharta, U2, Oliver Dragojevič, Iztok Mlakar, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Red hot chili peppers, Litfiba, Milko Lazar, Ennio Morricone in Boris Cavazza kvintet; filmi: Nevidna roka Adama Smitha (Slobodan Maksimovič), Trije plakati nad mestom (Martin Mc Donagh), Kvadrat (Ruben Ostlund), Dedek gre na jug (Vinci Vogue Anžlovar), Ljubezen na strehi sveta in A ti mene vidiš (Jan Cvitkovič); teater: Boris, Milena, Radko (Dušan Jovanovič), Razpoka (Jan Krmelj), To noč sem jo videl (Janez Pipan). Dodajam še likovnike: Renoir, Manet, Monet, Van Gogh, Grohar, Jakopič, Jama, no, večina impresionistov, pa Ejti Štih, Michelangelo, Klimt, Cezanne, Matisse, Andraž Šalamun, Zvest Apollonio.
Ksenija in njen Boris Cavazza. Vir slike: Osebni arhiv KB.
Katera jed in pijača sta vam najljubši in katero jed sami radi/ najboljše pripravite?
Najraje pijem zeleni čaj z mangom in vodo, jem mamine zelenjavne juhe, krompirje vseh vrst, rižote in jabolčne/marelične/slivove štrudlje ter Borisove kalamare »na sporko« ali njegovo zelenjavno mineštro. Od sladic me premami tiramisu (ampak mora biti res dober, s pravim mascarponejem in domačimi eko jajci) in creme brulee. Sama sem verjetno najboljša pri bučkinih polpetah in tiramisuju.
Kateri je vaš najljubši praznik?
Vsak dan, ki ga kvalitetno preživim s svojimi najbližjimi in svojimi živalicami, je zame praznik. Pa vsakič, ko se dobimo z našo razširjeno družino. Pa vsakič, ko zaključim šolanje nove generacije Akademije za poslovni protokol.
Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?
Sončna energija, vetrna energija. Ker bi lahko bila samozadostna (a ni, ker vedno kdo želi zaslužiti). Jedrska elektrarna gotovo ne. Najbolj prijeten pa je kamin na drva.
Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?
Ljudje. Njihov pohlep, egoizem, aroganca, samovšečnost in pišmeuhovstvo. Če ne bomo ukrepali, se bomo zadušili v lastnih smeteh ali nas bodo odnesle poplave, suše, ognji. Žal konkretnih premikov v bolj zdravo, empatično, solidarno in ekološko usmerjeno družbo na globalnem področju ni veliko. Je pa veliko praznih blablajev in fototerminov. Rešitev? Razen zelo konkretnih korenitih sprememb v glavah odločevalcev in globalnih liderjev, pa tudi v nas samih, ne vidim. Dokler ne bodo pravi ljudje na pravih mestih, se nič ne bo zgodilo. In dokler tudi sami ne bomo spremenili svojih navad v dobro planeta.
Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji/ na svetu spremenili?
V celoti bi spremenila družbene sisteme in z zakoni preprečila neoliberalizmu, da nas uničuje. Korupcija bi postala nekaj sramotnega. Zaslužkarstvo z neskončnim izkoriščanjem ljudi in goljufanjem bi postalo nekaj sramotnega. Neplačevanje računov in davkov bi postalo nekaj sramotnega. Prejemanje socialnih pomoči zaradi lenobe (ne zaradi drugih razlogov!) bi postalo nekaj sramotnega. Sliši se utopično, a ni. Preoblikovala bi tudi družbena omrežja, ki niso prinesla veliko dobrega in spremenila vrednote. Na slabše.
Kje ste raje, v megleni Ljubljani ali kje na sončni obali?
Ljubljana ni vedno meglena in obala ni vedno sončna 🙂 Vsekakor sem najraje v naravi. Zame sicer ni toliko pomembno, kje sem, veliko bolj je pomembno s kom sem.
Ksenija in Boris. Vir slike: Osebni arhiv KB.
V svojih zelo branih kolumnah pogosto pišete kritično o ravnanjih naših politikov, a vseeno ohranjate visok nivo korektnosti in spoštljivosti. Ste dobra poznavalka slovenske politike in zato me zanima vaše mnenje, zakaj se mnogim, tudi meni, zdi, da sta po vsakih volitvah kulturno politični nivo in sposobnost še na nižji ravni?
Nad slovensko politiko sem nasploh malce obupala. Strankokracija in gospodarski lobiji so se razrasli, iskrene skrbi za skupno dobro je žal veliko premalo. Vsaka stranka obdeluje svoj vrtiček in skrbi predvsem za svoje interese, interese svojih članov in članic in rejtinge. Če ne bi bilo žalostno, bi bilo včasih že smešno. Kultura komuniciranja je šibka. Manipulacije srečamo na vsakem koraku. Tudi laži. Pa še kar nikogar ni prav nič sram. V Sloveniji bi bilo treba združiti moči in rešiti ključne izzive – zdravstvo, šolstvo, pravična davčna in socialna politika, energetika, korupcija, ne pa deliti ljudi in podpihovati sovraštvo, kar prav prozorno počnejo zdaj eni, zdaj drugi. Ne maram tudi prevelikega in prepogostega afnanja na družbenih omrežjih in obsesivnega štetja všečkov, praznega »influencerstva«, vse preveč pozornosti uhaja tja, namesto k resničnim problemom ljudi. Naj objavljajo, kaj konkretno koristnega in dobrega so za ljudi naredili, to bi bilo super. Da o astroturfingu in »vojskah« trolov niti ne govorim.
Prihajam iz zasavskega, nekoč rudarskega okolja, kjer se je za grobimi in hladnimi besedami pogosto skrivalo toplo srce, zdaj pa se mi zdi, da je zunanja kulisa nekoliko v celofan zapakirana, notranjost pa dostikrat manj čuteča, iskrena in topla, kot je bila nekoč. Se le meni tako zdi?
To je verjetno odvisno od vsakega posameznika. Na eni strani vidim veliko ljudi, ki so prav nasprotno od tega, kar ste opisali, in jim je resnično mar za sočloveka in za ta svet (drugega namreč ni), po drugi strani pa nas obdajajo zloščene podobe brez vsebine, ki bi, najraje brez dela, vse naredile samo za lastno všečnost, denar in vpliv. Žal mi je, da premnogi nasedejo taki plitki površinskosti. Zakaj je mnogim vzor družina Kardashian in ne kakšen znanstvenik, humanitarec, borec za človekove pravice, na primer?
Powered by Contextual Related Posts
