Skip to content

Lubi Slovenci, ‘mejte radi svoj jezik in svojo deželo!

Tako nekako bi nas morda dandanes nagovoril naš velikan, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša osebnost v naši zgodovini – Primož Trubar.

Skupaj z drugimi reformatorji se je odločil, da je treba Boga približati posamezniku, ki mora biti neposredno povezan z njim, brez posrednika. Ampak seveda mora za to Božjo besedo razumeti – zato je bilo v bogoslužje treba uvesti slovenščino, ki do takrat ni imela mesta v Cerkvi.

Napisal je Katekizem in Abecednik, prvi natisnjeni knjigi v slovenskem jeziku, kasneje pa Dalmatin še Biblijo in Bohorič Slovnico. Vse to je bilo revolucionarno dejanje na vseh ravneh in nam je prineslo zametek in temelj, iz katerega črpamo še danes.

Da pa je do vsega tega prišlo, se je moral zgoditi velik zgodovinski premik, velikanski preskok. Pa ne gre le za to, kar je ostalo za Trubarjem in drugimi reformatorji vidnega, oprijemljivega, za velikansko snovno zapuščino v obliki knjig, ampak tudi za neprecenljivo duhovno in miselno zapuščino, za njihovo mentalno naravnanost, za preseganje ozkosti, majhnosti, za preseganje ukalupljenih vzorcev in ne pristajanje na določanje vrednosti od zunaj.   

Spominska plošča na hiši v Tubingenu, kjer naj bi bili natisnjeni prvi Trubarjevi knjigi. Vir slike: Wikipedija.

Spominska plošča na hiši v Tubingenu, kjer naj bi bili natisnjeni prvi Trubarjevi knjigi. Vir slike: Wikipedija.

Slovenščina kot enakovreden jezik postane del cerkvenega bogoslužja   

S Trubarjevo odločitvijo, da naj bo bogoslužje v slovenskem jeziku, je prišel v nekem pogledu s Cerkvijo v spor. Do takrat je bilo bogoslužje namreč le v liturgični latinščini. Ne le Trubar, ampak tudi drugi reformatorji, kot je bil Luter, so pri tem vztrajali in se sklicevali na besede svetega Pavla Korintčanom, da ni pomembno, v katerem jeziku se moli, ker je molitev duhovna zadeva.

Tako je Trubar dosegel, da je slovenščina ravno tako božji jezik kot vsak drug na tem svetu, da je enako Božja stvaritev kot drugi jeziki. To je pomembno, ker je postavil naš jezik v središče evropskega prostora kot njegov neodtujljivo pomemben del, brez katerega ta evropski prostor preprosto ni popoln. S tem mu je dal tisto »presežno vrednost«, kot to imenuje dr. Matjaž Kmecl, tisto metafizično dimenzijo, ki presega dotedanjo (in odkrito rečeno v veliko pogledih tudi dandanašnjo) miselnost o tem, kako smo majhni, nepomembni, zaostali in manjvredni od drugih narodov.   

Slovenski jezik dovolj močan za biblijsko vsebino

Kaj vse se je moralo spremeniti, da je jezik, ki do tedaj ni imel svoje slovnice, države, ki bi stala za njim, in je veljal za »preprostega«, dobil moč in veljavo, da postane vreden in dovolj močan, da prenese biblijsko vsebino? Kako velike miselne, organizacijske in profesionalne preskoke je bilo treba narediti?

Trubar jih je ob drugih reformatorjih zmogel in postavil svoje »lube Slouvence« in naš jezik na zemljevid Evrope in sveta. Pa poglejmo, kaj vse ga je čakalo, da je lahko izpeljal tako velik projekt in ustvarjal zgodovinske premike.

S prevodom Evangelija po Mateju je Trubar dal zagon sistematičnemu prevajanju Biblije, slovenščina je z njegovimi inovacijami in slovničnimi zakonitostmi dovolj postavljena in močna, da se je lahko v njo prenesla biblična vsebina.

Za to je moral Trubar »izumiti« vse, česar nismo imeli: zapise glasov, terminov, osnove slovnice. Namesto gotice je uvedel latinico, kar je bilo zelo pomembno, saj je bila latinica veliko lažje berljiva.

Potem je Trubar moral izbrati jezik, ki bo zastopan v knjigah, saj se sam zaveda, da »Kranjci, Krašovci, Štajerji, Bezjaki, Korošci inu Istriani« govorijo zelo različno. Izbral je središčni govor, ki je najbolj sprejemljiv za vse, pri prevodih pa je uporabljal preproste besede in se ni branil domačih izrazov in izposojenk: Inu mi ne smo v’le-timu našimu obračanu, oli Tolmačevanu lepih, gladkih, vissokih, kunštnih, novih oli neznanih bessed iskali, Temuč te gmajnske Krajnske preproste bessede, kateri vsaki dobri preprosti Slovenic lahku more zastopiti.

Ta Trubarjeva kranjščina je podlaga vse do 19. stoletja.

Trubarjev Abecednik je namenjen izobraževanju in učenju branja in pisanja. Vir slike: Wikipedija.

Trubarjev Abecednik je namenjen izobraževanju in učenju branja in pisanja. Vir slike: Wikipedija.

Etnično območje Slovencev izenačil z državnimi mejami

Potem se vprašamo, na kaj je naslonil uvedbo besed naša dežela, dežela vseh Slovencev, saj takrat svoje dežele v pravnem pogledu nismo imeli. Zaveda se, da to ni le Kranjska, ampak celotno etnično območje Slovencev. Tu je ustvaril zgodovinski preskok in uvedel povsem novo kategorijo: nasproti deželnim mejam je postavil naše etnične meje, kar pomeni, da je kot našo deželo imenoval celotno naše območje, kjer se govori slovenski jezik. Skupni slovenski jezik je podlaga, ki presega neke obstoječe državne meje in je naravna meja te naše entitete, gre torej za naravnopravno in ne historičnopravno stanje, kot to imenuje Božidar Debenjak.

Kako velike miselne, organizacijske in profesionalne preskoke so opravili reformatorji, da so nas prestavili v sredo dogajanja, da so nas evropeizirali, brez pomislekov o naši nekakšni majhnosti, zaostalosti in ne vem še čem! Tudi danes smo del Evrope, ampak ali smo tako trdni, kleni kot naši reformatorji? Se zavedamo tega, kar smo in kar imamo, se zavedamo svoje presežne vrednosti, ki presega fizično majhnost?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice