Katarina Keček: »Najtežje mi je bilo, ko mi je v rokah umrl sin.«
Katarina Keček je bila nekaj let moja novinarska kolegica na Reporterju. V tistem času, ko so ji po eni od zmag v borbi z rakom ponovno začeli rasti lasje, sva posnela tudi daljši televizijski intervju, ki si ga lahko ogledate na moji strani YouTube Igor Gošte z naslovom: »SLEDI KORAKOV: Zgodba Katarine Keček, ki končuje knjigo z naslovom Okupatorjeva hči, 1. in 2.del«
Katarina Keček in Igor Gošte 2022 med snemanjem televizijske oddaje, ki ste si jo lahko ogledali tudi na spletni strani časopisa Slovenec. Vir slike: osebni arhiv Igorja Gošteta.
Katarina prihaja iz Postojne, živela pa je tudi v mnogih drugih slovenskih krajih: Ribnici, Kočevju, Mariboru, Ptuju, zdaj živi v Ljubljani, ki pa pravi, da ni njena končna destinacija. Po kalvariji, ki jo je doživela kot izbrisana, je naredila lepo novinarsko kariero, zadnja leta pa postaja še prepoznavna pisateljica. Njena prva knjiga Umetnost zavijanja z očmi, ki je bila nagrajena, je kar klicala k novi. Željo nam je uresničila pred kratkim, ko je napisala avtobiografski roman Okupatorjeva hči. V življenju pa ni bila le novinarka. »Bila sem že vse mogoče: čistilka, natakarica, varuška, delavka v tovarni, trgovka, stevardesa, računovodkinja… Ni da ni,« še doda.
Tudi njene dosedanje zaposlitve na novinarskem področju so bile različne: »Novinarsko kariero sem začela na Radiu Gamma, kmalu sem presedlala na POP TV, kjer sem naslednjih 20 let ustvarjala kot novinarka, urednica in tv voditeljica v skoraj vseh oddajah televizije, sodelovala sem tudi pri resničnostnih šovih, sem scenaristka prvega resničnostnega showa pri nas, Sanjska ženska. Ja, jaz sem kriva za ta cunami resničnostnih šovov pri nas. Se opravičujem, globoko.« O svoji družini pa pravi takole: »Trije otroci, brez moža, končno.«
Zdaj je pa čas, da ji še malce pogledamo pod kožo, kolikor nam je seveda dovolila v svojih odgovorih na stalnih dvanajst vprašanj in še na nekatera, ki so vezana na našega gosta ali gostjo rubrike.
Katera je tvoja najlepša lastnost?
Vztrajnost in uporništvo. Bolj, ko me gazijo, večja in močnejša sem.
Kaj je tvoja največja slabost?
Čokolada. Na žalost.
Kdo je tvoj vzornik/ vzornica in zakaj?
Če že moram izbirati, je to umetnica Frida Kahlo. Ona pa zato, ker je iz svoje bolečine znala ustvariti neverjetno umetnost. In zdaj cel svet pozna njene sestavljene obrvi.
Kdaj si bila v življenju najsrečnejša?
Ko sem bila v objemu ljubljenega človeka ali ko sem objemala svoje otroke.
Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?
Ljudje in spet ljudje. Ampak ne odneham. Ne potolčejo me laži, zloba, nevoščljivost… Vsake toliko v tej mlaki najdem človeka, čistega kot biser in potem spet dobim upanje in veselje do ljudi.
Kdaj in kje si izgubili nedolžnost?
Ko sem kot študentka novinarstva zaradi izbrisa ostala na cesti brez staršev, denarja, doma in kakršnekoli varnosti sem v hipu izgubila nedolžnost do življenja. Spoznanje, da je svet kruto in nepravično okolje, je bilo zame zelo boleče spoznanje.
Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?
Nimam nekega intimnega izbora, pri meni se to vse spreminja vsak dan. Trenutno sem navdušena nad vrnitvijo Linkin Parka z novo pevko Emiliy Armstrong, kar je drzna poteza. Ampak uspešna, punca je super.
Knjiga okupatorjeva hči je že uspešnica. Vir slike: splet.
Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero jed sama rada pripraviš?
Obožujem kavo v vseh pogledih, urah in agregatnih stanjih. Pri meni je zdaj hit spenjena kava (instant kavo miksaš s sladkorjem in vročo vodo, dokler se ne speni in nastane gosta krema, potem pa to preliješ z vročim mlekom). Čisti kavni orgazem. Pa hobotnice bi lahko jedla vsak dan. In školjke. Da škampov sploh ne omenjam.
Tvoj najljubši praznik je?
Sovražim praznike. Ne maram, da moram nekaj delati ali se obnašati, kakor drugi pričakujejo, ker si je tam nekdo nekaj zamislil, da bom pa danes, ne vem kaj, morala peči potico ali kuhati sarmo. Ali recimo izobesiti slovensko zastavo na hiši. To slednje bi moralo biti samo od sebe, ne pa da ti nekdo to ukaže. Praznika ob 8. marcu ali 1. maju pa sploh ne bi omenjala, ker sta zlagana in kot taka škodljiva.
Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?
Podpiram trajnostne rešitve s čim manj odpadkov in onesnaževanja okolja. Zaradi klimatskih sprememb so sončne celice pri nas že skoraj obvezne, tudi jedrska energija še vedno pušča najmanj negativnih posledic za okolje. A vendar mislim, da do energije prihodnosti sploh še nismo prišli. Zanimive so mi rešitve z magnetnimi polji in vodikom.
Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?
Neumni svetovni voditelji so naša največja nevarnost. Mogoče ne bi bilo slabo, da bi imeli »zbor modrecev«, za vsako državo posebej, ki bi ga sestavljali kredibilni, pokončni in humani ljudje (ne pa bogataški in politični izbranci), ki bi izbrali primerne kandidate za vodenje državnih resorjev. Danes vidimo, da se kot dober državnik nihče ne rodi (kot npr. kralji), tudi te kadre bi bilo treba izobraževati.
Katarina Keček kot otrok ni hodila v klasičen vrtec, temveč so jo čuvali vojaki v vojašnici Postojna. Vir slike: osebni arhiv Katarine Keček.
Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji/ na svetu spremenila?
V Sloveniji bi za zapahe spravila kup ljudi z umazanimi rokami, za katere vsi vemo, da ves čas »mutijo« in izigravajo sistem. Zagotovo pa ne bi naroda ves čas držala za vrat, mu grozila in ga ustrahovala z vedno višjimi davki, podpiranji in financiranji različnih vojsk, grožnjami z vedno hujšo represijo, sploh ekonomsko, ukinitvijo gotovine ipd. Že dolgo nimam občutka, da so slovenske vlade na strani ljudi, ki so jih izvolile. Vse se obnašajo represivno do volivcev, namesto nagrajevanja za dobro in pošteno delo te vsaka od njih kaznuje. En tak šizofreničen odnos imajo do nas.
Katarina, spoznal sem te, ko sva bila sodelavca na tedniku Reporter, kjer potem za naju ni bilo več »prostora«. Sicer pa si znano televizijsko, novinarsko ime, nekdaj tudi s priimkom Stojanović. Lahko smo te videli na Pop TV, na Trojki, beremo te lahko v Jani… Kakšen je tvoj pogled na naše medije, kje si bila najbolj srečna, kje najbolj razočarana?
Težko danes večini glavnih medijev rečem, da so neodvisni in profesionalni, večina samo še prodaja propagando ene ali druge strani. Neodvisnega medija pri nas že leta ni več, vsi so v privatnih rokah, novinarske vrste so zdesetkane, takšne pa so tudi zgodbe, ki jih spremljamo v naših medijih. Obup in dolgčas.
Življenje te ni pestovalo, starša sta te vzgajala s precej trdo roko, po osamosvojitvi Slovenije si pristala med izbrisanimi, soočiti si se moralo s smrtjo svojega otroka, ločitev od nekdanjega moža ni bila najlepša, nenazadnje pa se že nekaj let boriš z rakom. Ampak, ne vem, če poznam še koga, ki je tako radoživ, vedno poln energije in zgovoren, kot si ti. Mimogrede, ko se midva odločiva za telefonski pogovor, potem se nama ves čas dogaja, da si skačeva v besedo, toliko si imava za povedati :). Ko pogledaš nazaj, kdaj ti je bilo najtežje?
To vprašanje sem se tudi sama večkrat vprašala, kdaj? Najtežje mi je bilo, ko mi je v rokah umrl sin. Ko sem izgubila bitko s smrtjo. In ko sem vedela, da je ni stvari na svetu, ki je jaz takrat ne bi naredila, pa nič od tega ne bo pomagalo. To je tudi moj največji poraz.
Z očetom in bratom na ribolovu, oče je bil takrat kapetan JNA in do nje zelo strog. Vir slike: osebni arhiv Katarine Keček.
Se to sploh da »oceniti« od ena do deset?
Ne, za to bolečino in to izgubo enostavno ni ocene. Po drugi strani pa me je ta udarec usode tako močno prizemljil, da sem že takrat vedela, da me v prihodnosti nič več ne bo tako bolelo, kot me je bolelo takrat, kar je na nek način olajšanje. Najhujšo stvar na svetu si preživela, nič več ne bo tako hudo, kot je bilo takrat. In takrat tudi umrejo vsi strahovi.
Ravno sem začel prebirati tvojo drugo knjižno delo, Okupatorjeva hči. Lahko že po nekaj prebranih straneh zapišem, da je vsebina za takega kot sem sam, ki na svet in okolico gleda s srcem, zelo nabita s čustvi, iskrena. Kako bi jo ti na kratko opisala za morebitne nove bralce, ki jih je, v kar ne dvomim, zagotovo že od prvega dne, ko je knjiga izšla, veliko? Kje se knjiga lahko naroči?
Moja zgodba je očitno takšna, da ne pašem v noben sistem, zato tudi knjige izdajam sama. Imam svojo majhno založbo, sem deklica za vse in knjigo lahko naročite na moji spletni strani.
Kako gledaš na svet okoli sebe? Sam si včasih rečem, tako odlične kulturnike imamo, odlične športnike, zakaj za boga milega, nimamo tudi takih politikov. Mar zato ne, ker se vsi, ki nekaj dajo nase, ki so nepodkupljivi, ki imajo še pokončno hrbtenico že na daleč izognejo tej naši politični mlakuži?
Športniki trenirajo vsak dan, švicajo, prenašajo poškodbe, umetniki vadijo, znova in znova, kaj pa počnejo naši politiki? Očitno bi tudi oni morali imeti nekakšne treninge in izobraževanja, kjer bi pridobivali izkušnje in znanje, ki naj bi ga potem koristno uporabili pri vodenju države. Ne pa da je vse tako stihijsko kot gledamo pri nas. Da pomanjkanja odločnosti in razmišljanja s svojo, ne pa bruseljsko glavo sploh ne omenjam. Bomo videli, kaj bo s temi političnimi pomladki, ki jih vzgajajo naše politične stranke. Bojim se sicer, da vzgajajo kimavce, ampak pustimo se presenetiti.
Powered by Contextual Related Posts
