Bogastvo decembrskih praznikov kot luč v tem najtemnejšem mesecu
Decembra se nanizajo številni prazniki z bogato vsebino in zgodovino. V tem mesecu je sonce najnižje na nebu in prevladuje tema, ti prazniki pa v december vnesejo veselje, radost in svetlobo. Vrhunec je božič – »božična luč«.
Nekateri od teh praznikov so se trdno zasidrali in jih z nekaj spremembami praznujemo že stoletja, nekateri pa so ostali bolj v ozadju in se ohranjajo le še ponekod. Morda se spominjate vseh, morda pa bo opis kakšnega med njimi zapolnil vrzel v njihovem poznavanju in vas bo prijetno presenetil.
V tem pregledu bomo skušali zaobjeti vse decembrske praznike in njihov izvor, vse od Barbarinega do božiča in novega leta. Nekateri od teh praznikov so že za nami, nekateri še prihajajo.
Predbožični ali adventni čas
Latinska beseda adventus pomeni prihod, Cerkev jo je izbrala za označitev časa do prihoda božiča. Ta čas je čas duhovne priprave na dan, ko praznujemo rojstvo Kristusa. Adventni čas se začne štiri tedne pred božičem in vključuje štiri nedelje pred tem praznikom, ti štirje tedni pa naj bi simbolično označevali obdobje štirih tisočletij od greha Eve in Adama do rojstva Kristusa.
Kot zunanji opomin na praznovanje Kristusovega prihoda so adventni venčki, na katerih so štiri rdeče sveče in vsako nedeljo do božiča se prižge ena. Zdaj so ti venčki skoraj po vseh domovih, včasih pa so bili v navadi le po cerkvah.
Advent se praznuje od 6. stoletja in veljalo je, da se je treba v tem času postiti, kar se je ponekod pri nas upoštevalo, bolj uveljavljene pa so bile jutranjice, jutranje maše, ki so se jih ljudje množično udeleževali. V tem času je bilo ob nedeljah v navadi za boljšo letino koledovanje otrok, ki so obiskovali hišo za hišo.
V adventnem času so ljudje tudi olepšali svoja domovanja in jih opremili z značilnim božičnim okrasjem. Dekleta in žene so izdelovala pisane rože iz papirja in jih v vencih obesila pod strop, moški pa so v glavnem pripravljali jaslice. Pri nas jih je v navadi postavljati od leta 1644, to navado so vpeljali ljubljanski jezuiti, prvi pa jih je uvedel sveti Frančišek Asiški tri stoletja prej.
Sveta Barbara je najbolj znana kot zavetnica rudarjev. Vir slike: splet.
God svete Barbare
Prvi v nizu praznikov v adventnem času je god svete Barbare, praznovali smo ga 4. decembra. O tej krepostni, pogumni, pametni in lepi mučenki in svetnici, ki se je rodila v 3. stoletju v Nikomediji v Turčiji, se je ohranila legenda, da se je uprla poganskemu očetu, se podala v krščansko vero in zato očeta tako zelo razjezila, da jo je usmrtil z mečem, kot kazen pa ga je še isti dan zadela strela.
Najbolj je znana kot zavetnica rudarjev, zato se ji v rudarskih krajih poklonijo z različnimi običaji in sejmi, v Idriji tako vsako leto pripravijo Barbarin sejem. V zvezi s to svetnico imamo vremenski pregovor: Ako je na Barbaro mraz, trajal bo ves zimski čas. Upodabljana je v dolgi obleki s pasom in krono na glavi.
Miklavževo
Dva dni po Barbarinem, 6. decembra, prihaja med nas sveti Miklavž, mož s škofovsko kapo in palico, eden najbolj priljubljenih med svetniki, znan po svoji nesebični pomoči drugim. Na večer 5. decembra prinese med otroke navdušenje in veselje ter prva darila v tem decembrskem času. Otroci mu že nekaj dni prej napišejo pismo in v njem svoje želje, ta pa jim v nastavljene peharje in krožnike položi darila. Seveda samo, če so bili vse leto pridni, drugače jih obiščejo njegovi spremljevalci parkeljni.
Miklavž je tradicionalno prinašal otrokom suho sadje, rožiče, tistim manj pridnim pa šibo, danes pa se ta tradicija žal precej spreminja. Ljudje so govorili, da ob rdeči zarji na nebu v tem času ta svetnik peče piškote. Veljalo je, da če je na miklavževo mrzlo, bo huda zima.
Sveta Lucija je zavetnica vida, znanilka Božje luči, Vir slike: Rama-prozor.info.
Lucijino
Sveta Lucija goduje 13. decembra in je zavetnica vida. Živela je v 4. stoletju in je pokopana v katakombah v Sirakuzah. Okrog nje se je spletla vrsta legend, prvotna govori o tem, da je zelo zgodaj pristopila h krščanski veri. Poganski mladenič se je zaljubil v njene prelepe oči, a ga ni hotela in si je zato izdrla oči in mu jih poslala. Ampak angel ji je prinesel nove oči. Snubec jo je iz maščevanja zatožil oblastem, ki so jo zaradi vere mučile do smrti.
Lucijino je praznik luči, ko svetloba začne premagovati temo. Takrat se tudi poseje božično žito. Pridnim otrokom Lucija ponekod prinaša skromna darila, spremljajo pa jo lahko parklji. Vremenski pregovor za Lucijino je znan po vsej Sloveniji: 12 dni od Lucije do božiča napoveduje vreme za 12 mesecev naslednjega leta.
Božič
Kristusovo rojstvo praznujemo 25. decembra vse od 3. stoletja. Do danes se je na ta družinski praznik spletlo ogromno kulturnih prvin, šeg, navad, verovanj. Spremlja ga postavitev božičnega drevesca in postavitev jaslic. Prvotno je bila navada pri nas drevesce obesiti ali v bohkov kot, pred hišo, nad vodnjak ali drugam, lahko je bilo neokrašeno ali pa okrašeno z jabolki in pozlačenimi orehi ali lešniki. V 18. stoletju se je postavilo na tla in začelo okraševati z bogatim okrasjem.
Na božič je šega pokropiti po hiši in gospodarskih poslopjih, v jaslicah pa mora goreti luč ali sveča. Na ta dan je veljal post, ker tudi Jožef in Marija nista »užila nič gorkega«. Zato se je jedlo zelo skromno: na Štajerskem krapc, na Jezerskem močnik, v osrednjem delu kuhano sadje. Vrhunec božičnega večera je polnočnica.
Krstni botri so na ta dan krščencem podarili božične kruhke ali potičke.
Božič prinaša zmago svetlobe nad temo in novo upanje.
Jezusovo rojstvo, Maksim Gaspari. Vir slike: museum.eu.
Štefanovo
Z dnevom samostojnosti, 26. decembrom, sovpada god svetega Štefana, zavetnika konj. Prav zato v mnogih krajih na ta dan poteka blagoslov konjev, v zadnjih letih je ta tradicija močno oživela.
Šentjanževo
God svetega Janeza Evangelista, ki naj bi bil Kristusu najljubši med apostoli, pade na 27. december. Je zavetnik teologov, tiskarjev in vrste drugih poklicev, pomagal pa naj bi pri zastrupitvah, opeklinah in epilepsiji. Kmetom naj bi priskrbel obilno žetev in jo varoval pred točo.
Tepežnica, Maksim Gaspari. Vir slike: splet.
Tepežnica
Zelo star običaj, imenovan tudi pametiva, šapavica, rodivanje ali otepovci, se je ponekod ohranil do danes. Cerkev ta po izvoru poganski praznik imenuje dan nedolžnih otrok in temelji na poročilu, da je Herod, ker je menil, da so ga Sveti trije kralji ob prihodu v Betlehem prevarali, dal pobiti vse mlajše dečke od dveh let. Ta praznik so uvedli v 11. stoletju. Tepežkarji po tem izvoru praznika predstavljajo duše nedolžnih otrok, pomorjenih pred krstom.
Na ta dan velja šega, da otroci lahko tepežkajo odrasle – tako domače kot tudi druge, ki jih gredo obiskat, zraven pa so peli: šip, šap, šip šap, da bi bili zdravi in veseli in dolgo živeli. Nekdaj so verjeli v moč tepežkanja, da prinaša srečo, rodovitnost, zdravje. Zato so bili otrok, ki so šli po vasi od vrat do vrat, povsod veseli in so jih za tepežkanje nagradili.
Silvestrovo in novo leto
Na zadnji dan v letu se prepustimo praznovanju, veselju, nazdravimo prihajajočemu novemu letu in sebi, najbližjim ter vsem ljudem sveta zaželimo vse dobro. To obdobje je že od nekdaj, od rimskih časov, v želji po soncu in svetlobi napolnjeno z obredi in praznovanji. Kot novoletni dan je 1. januar tudi za kristjane razglasil papež Inocenc XII. leta 1691.
Po silvestrovem se začenja novo leto in nov krog in nov cikel – kakšen bo za vas v letu 2025? Naj bo čim bolj po vaši meri, po vaših željah in ciljih!
Powered by Contextual Related Posts
