Pred kratkim mi je v roke prišla zanimiva knjiga Gorana Ajtiča z naslovom Misli o človeški družbi. Goran je bil pred časom dolga leta moj televizijski sodelavec, odličen snemalec in soustvarjalec oddaj o zgodovinskih temah. Že takrat je posnel nekaj samostojnih kratkih filmov, nekateri iz zadnjega obdobja so prejeli tudi več sto nagrad na filmskih festivalih, kot pisatelj pa se je pred leti preizkusil še s knjižnim prvencem, romanom Njegovo mnenje, ki je izšel pri Založbi Primus. V jesenskem času pa je luč sveta ugledala njegova druga, malce drugačna knjiga z naslovom Misli o človeški družbi. Preden napišem par besed o njej, ne morem mimo tega, da ne bi nekaj svojih misli namenil še avtorju, s katerim si včasih vzameva čas za klepet ob kavi ali čaju.
Goran zagotovo sodi med tiste razmišljajoče Slovence, ki na svet in tudi na Slovenijo gleda s precej kritičnim očesom, a ima eno odlično lastnost, ki jo pri njem najbolj cenim, in sicer, da nikoli, ampak res nikoli v njegovi družbi nisem dobil niti najmanjšega vtisa, da mi poskuša vsiliti kakšno svoje mnenje. To pa je v tem svetu, kjer te z vseh strani prisiljujejo, da se ukloniš temu ali onemu mnenju, za katerega menijo, da je zveličano, velika redkost in prava sreča, ko te po kateremkoli srečanju z njim ne črviči, da si morebiti moral čemu nasprotovati, se braniti in podobno.
Kar pa ne pomeni, da Goran svoja mnenja skriva, nikakor, le vsiljuje jih ne. Čeravno boste rekli, če ali ko boste vzeli v roke njegovo zadnjo knjigo, da nam pravzaprav prek zapisanih besed mnenje vendarle vsiljuje. Torej svoja mnoga mnenja ali misli, ki so našla, našle mesto v knjigi Misli o človeški družbi. Pa ni tako, so le njegove misli, ki jih z nami deli, vsak posameznik pa se bo v njih našel ali pa tudi ne. Zagotovo se vsi z vsemi njegovimi zapisanimi mislimi ne bomo strinjali, kakor tudi drži, da ni nikogar, ki se ne bi strinjal z mnogimi izmed njih ali vsaj z enim.
Knjiga je razdeljena na dva dela, pravzaprav na tri, saj je ob koncu še poglavje Nemška umetnost proti francoski umetnosti. Prvi del knjige o človeški družbi, umetnikih, ljubezni, spolnosti, o moškem in ženskem spolu, o narodu, državi, politiki in cerkvi je pravzaprav nekakšna zbirka kratkih misli. Prav je, da jih na tem mestu par objavimo. »Kdor trdi, da svetu danes vlada demokracija, je navaden bedak; tisti pa, ki trdi, da svetu vlada popolna svoboda, je umsko prizadeta oseba.« Ali naslednja njegova misel: »Človek je slabša vrsta bitij od živali; medtem ko žival ubija zaradi preživetja, človek ubija zaradi lakomnosti in fanatizma.« Tudi ta misel, ki se dotika naše Slovenije, je zgovorna: »Slovenija ni država učinkovitosti, je država birokracije. Slovenija ni država pravičnosti, je država legalnega kriminala. Slovenija ni država Evrope ali Balkana, je država popolne samosvojosti.«
Avtor se v drugem delu knjige dotika tudi filozofskega razmišljanja o karizmi, o štirih skupinah človeštva (dajalci ali ustvarjalci, prejemniki ali nosilci, služabniki ali sužnji in uničevalci ali barbari), naniza nam tudi šest pogojev za uspeh (od zdravja, do osebnosti), kritično razmišlja o verah, komunizmu in kapitalizmu. Zato je njegova zadnja misel na to temo več kot pomenljiva: »Človeštvo bo največjo srečo doživelo takrat, ko bodo krščanstvo, judovstvo in islam le še daljna zgodovina, nacifašizem, komunizem in kapitalizem le še oddaljen, mračen spomin, vsi skupaj (religija in sistemi) pa razpadajoča „gmota“ na velikem smetišču zgodovine. Morda popolna utopija; a kdo bi točno vedel? Pomembna je že misel, čeravno zgolj enega človeka; to je misel, ki izvira iz srca, ki je napolnjena s pozitivizmom in je usmerjena neposredno v srečnejšo prihodnost.«
Knjigo lahko naročite pri avtorju ali pri Založbi Primus.
Powered by Contextual Related Posts
