Živali nam s svojo neposrednostjo, pristnostjo, čuječnostjo, velikim čutom za pripadnost, brez preračunljivosti, ko znajo dati vse, kar imajo in kar so, neverjetno bogatijo življenje. Znajo najti tisti prostor v naših srcih in duši, za katerega sploh nismo vedeli, da obstaja, zato je ljubezen do njih prav posebna, nas same vrača v našo avtentičnost, v našo prvobitnost in nas opominja na vse, kar je najbolj človeško v nas.
Vse to je dandanes še posebej dragoceno, saj se takšni odnosi v družbi izgubljajo, zato je po naših domovih vse več domačih ljubljenčkov. Vendar naša sodobna družba ni nekakšna izjema, ta stik med človekom in živaljo, ta »obojestranska udomačitev« ni današnji izum. Že od davnine so imeli ljudje ob sebi živali – pa ne le za vzrejo in hrano, ampak tudi kot domače ljubljenčke, ki niso prinašali neke ekonomske koristi.
Te naše domače živalice (pa naj bodo to psi, mačke, papagaji, hrčki, zajčki ali karkoli drugega) so živi most med nami in prvinsko naravo, so odsev najvišje biti. Kdor ne pozna te ljubezni, je za veliko prikrajšan. Zato dovolite otroku, da poboža muco, da zraste skupaj s kakšno živaljo.
V enem bližnjih vrtcev so uvedli prakso, da jih redno obiskujejo Tačke pomagačke in pri otrocih so takoj opazili velik napredek pri lastni socializaciji, govoru in empatiji – prav pri področjih, ki so pri sodobnih otrocih najbolj problematična in usodna za nadaljnji razvoj. Na splošno so znani veliki terapevtski učinki, ki jih imajo živali na nas, njihov vpliv na naše telesno in duševno zdravje.
In zakaj tak uvod in toliko pravzaprav že znanih dejstev o dragoceni povezavi med človekom in že pregovorno našimi najboljšimi prijatelji na štirih tačkah?
Kastracija in sterilizacija prostoživečih mačk v organizaciji Društva za zaščito živali Kranj, Vir slike: DZŽ Kranj.
Zavetišča in društva za zaščito živali že nekaj časa opažajo velik porast zavrženih, bolnih in tudi mučenih živali, toliko jih je, da za vse preprosto ni prostora. Čeprav ves čas pozivajo k odgovornemu lastništvu, se pritisk na njihova vrata ne zmanjšuje, kvečjemu obratno. Prav zato je njihovo poslanstvo dandanes še toliko pomembnejše. Smo pozabili, kaj vse nam živali dajejo?
Iskrice upanja za zavrženčke in pomoči potrebne živali
Zaposleni v društvih in zavetiščih se dnevno srečujejo z zelo težkimi zgodbami, ko sprejemajo poškodovane, bolne in mučene živali. Ko ne bi tako požrtvovalno delovali, bi se razgalila vsa beda sodobne neempatične družbe.
Ob nedavnem svetovnem dnevu zapuščenih živali (4. aprilu), ki so ga razglasili leta 2010 zaradi velikega naraščanja zapuščenih in brezdomnih živali po vsem svetu, so zavetišča po Sloveniji odprla vrata in privabila veliko ljudi ter znova ozaveščala javnost o tem problemu. O tem, da si vsako živo bitje zasluži in je vredno življenja brez trpljenja, bolečin in ponižanj.
Na srečo je kar nekaj kosmatincev dobilo svoj ta pravi dom, veliko ljudi in organizacij pa je zavetiščem darovalo hrano za njihove varovance in pa nujne potrebščine. To so dragocene geste, ki omogočajo živalim kakovostno oskrbo in nujno potrebno zdravljenje, za kar ob velikem pritisku na njih ni vedno dovolj sredstev.
Poleg zavetišč delujejo tudi društva, ki si prizadevajo za pomoč živalim v stiski. Eno od njih je kranjsko društvo za zaščito živali, ki deluje od leta 2010 in ima okoli 30 članov ter pokriva gorenjsko prestolnico in njeno okolico. Da pridobi potrebna sredstva za svoje delovanje, je sredi aprila znova pripravilo svojo tradicionalno zbiralno akcijo starega papirja (pripravi jo dvakrat letno) in pred TC Merkur postavilo svoj štant, kamor smo jih lahko šli pozdravit, vsak pa je po svojih močeh lahko prispeval prepotrebna sredstva za delovanje tega društva, ki se nenehno dokazuje s svojim požrtvovalnim delovanjem.
Na štantih spomladanske akcije zbiranja papirja in dobrodelnega zbiranja sredstev v Kranju se z veseljem ustavijo in sodelujejo tudi otroci. Vir slike: DZŽ Kranj.
Veselje je bilo videti velik odziv ljudi, ki so prinašali papir pa tudi stvari, ki jih več ne potrebujejo, predvsem opremo za živali, ki se je je nabralo za poln kombi. Ker spada kranjsko društvo pod zavetišče Horjul, so na koncu zbrano opremo odpeljali v to zavetišče, kjer bo prišla še kako prav. Vsi so namreč odvisni predvsem od dobrote ljudi in zbiralnih akcij, od države podarjena sredstva za kakovostno oskrbo živali, vredno 21. stoletja, žal ne zadostujejo.
Na štantih smo lahko kupovali izdelke, ki jih izdelujejo prostovoljke društva, pa izdelke sponzorjev in pa srečke za dobrodelni srečelov. Neprodane izdelke potem prodajo na spletni licitaciji, s katero so nazadnje zbrali čez 1000 evrov – ves denar pa gre za hrano prostoživečih mačk – da nahranijo prazne želodčke, kot so sami zapisali. Bližnja picerija je sredi dolgega in napornega dneva prostovoljkam na štantu poslala brezplačne pice, da so se okrepčale. Vzdušje je bilo res prijetno in veselo.
Spet se je pokazalo, da pri nas znamo zagrabiti za prave konce vrvi, ko se ponudi priložnost biti solidaren, pomagati drugim, tudi živalim v stiski. Ko bi le bilo tako vsak dan, ko bi le vsak dan pomislili še na druge, dali prostor še čemu drugemu kot le zadevam, ki nam jih vsak dan kot najpomembnejše in najpotrebnejše vsiljuje kapitalistično neusmiljen potrošniški pogled, potem morda na tej Zemlji ne bi bilo toliko zapuščenih ljudi in živali.
Powered by Contextual Related Posts
