Ploh proti zaraščanju kmetijskih površin

Posted on 24. 5. 202521. 5. 2025 by Vitomir Bric

Ni ploh proti zaraščanju, ampak so koze na plohu najboljši »stroj« proti preveč zaraščeni slovenski pokrajini. Potegavščina v naslovu prispevka, a teh smo dandanes vsi vajeni sleherni dan. Tokrat ne gre za prevaro, ampak zgolj za namen pritegniti bralca k uporabi povsem enostavnih rešitev za najtežje naloge.

Obljubil sem, da bom predstavil vse tri slovenske inovacije na projektu Pastinnova. Obljuba dela dolg! Prvi dve inovaciji (1) samodejno štetje koz označenih z elektronskimi znamkami pri izhodu in vhodu iz/v hlev ter (2) uvajanje navidezne ograje, sta bili visoko tehnološki. Tretja inovacija je zelo enostavna, lahko bi ji rekli slovenska – domača, a zato nič manj učinkovita od prvih dveh. In še dve prednosti ima ta tretja (3) inovacija. Lahko jo izdela vsak sam doma iz stvari, ki so vedno pri hiši in njena cena je skoraj povsem zanemarljiva v nasprotju z njeno učinkovitostjo.

Ploh položimo na vrh grma in koze zelo hitro najdejo slastno listje za svojo krmo.

Gre za ploh. Po spletnem portalu www.fram.si je ploh »debelejši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla«. To je deska večje debeline, običajno 5 cm, rezana po dolžini debla. Na Primorskem plohu rečemo brjon, brujon, v Zasavju in na Štajerskem mu rečejo fosn. Predlagamo širino okoli 30 cm, običajno dolžino 4 m in debelino 5 cm ali tudi malo tanjšo. Nanj privijačimo prečke okoli 3 cm x 2 cm, tako da je razdalja med njimi 30 cm – prostor med deščicami (luč v pogovornem jeziku mizarjev, zidarjev in kar je še podobnih poklicev. Svetujemo vijačenje, ne prebijanje, s samoreznimi vijaki, ki se zelo dobro obnesejo tudi, recimo, pri pritrjevanju najboljših izolatorjev v kole iz trdega lesa (presek samoreznega vijaka 4 mm dolžine 4 cm). Priporočamo izdelavo take »kokošje lestve« iz smrekovega ploha, ki ima trajnost približno 10 let, če je vseskozi zunaj, na soncu in na dežju. Pooblan ploh s pooblanimi prečkami bo zdržal še nekaj več časa, odsvetujemo pa uporabo kakršnihkoli namazov. Tudi masa takega ploha je dovolj nizka, da ga lahko en sam človek premika po pašniku. Te stvari vsi kmetje vemo, a smo napisali nekaj svojih izkušenj. Vsak si seveda lahko izdela ploh v skladu s svojimi potrebami in po svojih izkušnjah.

Kot smo napisali v uvodu moramo poleg ploha imeti tudi koze. Vsaka koza je dobra, a sam sem delal z dežniško kozo v Brdih, kjer ima robida (Rubus fruticosus) mlade. In robinija (Robinia psevdoacacija, ponarodelo akacija) tudi. Kmetje pa so tu zelo jezni, ko koze poskačejo iz ograje in se lotijo grozdja, sadja, zelenjave in rož okoli hiše. Burske koze so tudi primerne za objedanje listja, sanske in srnaste koze se v intenzivnih rejah običajno ne pasejo. Ostalih pasem koz nismo atestirali vendar so verjetno vse dober mulčer. Koza, če je na celoletni paši, objeda listje vsako uro, vsak dan, vse leto. Če lahko izbira bo njen obrok sestavljen iz 80 % listja, 10 % trave in 10 % zeli.

Še tako bujno in debelo robido koze ogolijo in poteptajo v enem letu s pomočjo ploha.

Koza ni ovca kot pravi prof. Tone Vidrih. Torej kozlički pri nizkih temperaturah zmrznejo v nasprotju z jagnjeti. Od mame dobijo veliko bolj redko mleko kot jagnjeta od ovce, kar poleg pomanjkanja runa še dodatno pripomore k podhladitvam. Koze objedajo grmovje, makijo do višine največ dveh metrov, višje je zanje nedosegljivo kljub povzpenjanju s prednjimi nogami na hrbet svoje prijateljice iz tropa. Tu nastopi ploh. S pomočjo njega se povzpnejo na vrh grma, ki prvo leto pade na tla, drugo leto oberejo mladje in poteptajo suhljadi ter tretje leto docela uničijo mladike in povsem počistijo pašnik.

Tretji dejavnik te zgodbe je seveda rastlinje proti kateremu se borimo. Nezaželeno rastlinje, čeprav moramo biti pri uporabi tega izraza zelo pazljivi. Gre za zaraščanje na pašnikih, za gozdi rob, ki neusmiljeno sili na pašnik k več svetlobe, tudi za podrast v gozdu, ki ga zato ne moremo negovati ker enostavno ni prehoden. Še kaj bi se dobilo na temo zaraščanja recimo gorske pašnike, senožeti, razne vrste poti, jarke,… Posebej je kozam všeč zimzeleno rastlinje. Je pa koza »neučinkovita«, vsaj po naših izkušnjah, nad mladim hrastjem. A to ne opravičuje požiganja travnikov in pašnikov, čeravno naše navade kažejo drugače.

Malih hrastov se tudi koza ne loti, razen če je zelo dolgo pustimo na istem pašniku.

Na tem mestu moram ponovno omeniti Kras. Tam ogenj predstavlja hudo nevarnost, tudi za ljudi in za njihova naselja. Nova pogozdovanja, celo tehnološko najnaprednejša na primer z droni, so po našem mnenju popolnoma zgrešena strategija boja proti gozdnim požarom. Samo velike travne površine, ki so popašene ali pokošene, so zanesljiv sovražnik širjenja gozdnih požarov. Ne bom zašel na drugo temo, a Francozi, Italijani, Grki, španci, Maročani, Libanonci, Libijci na projektu Pastinnova in tudi sicer, zagovarjajo pašo v gozdu kot eno najuspešnejših načinov preprečevanja gozdnih požarov. Verjamemo, da si bodo pri tem pomagali tudi s plohom.

Ploh moramo seveda uporabljati po pameti. Vse skozi ga moramo premikati, ne samo od grma do grma ampak tudi po vrhu grma. Lahko sočasno uporabljamo več plohov na istem grmu in tako učinkovito preprečujemo prevelike spopade za hierarhijo med kozami. Včasih se moramo poslužiti žaganja visokih dreves, debelejših grmov ali napol podrtih debel. Tudi na podrte krošnje se splača položiti ploh in poskrbeti, da imajo koze vedno na razpolago sveže listje. Vedno, ampak res vedno, pa moramo opazovati dogajanje v tropu in pojave na pašniku. In se sproti prilagajati novim izzivom in bistrim spoznanjem.

Tako izgleda tipičen pašnik, kjer nekaj let ne izvajamo čiščenja kmetijskih površin.

Zakaj smo tako prepričani, da so koze najboljši odgovor na hudo zaraščanje kmetijske zemlje. Najprej zaradi porabe ENERGIJE. Energetska učinkovitost koze daleč prekaša energetsko učinkovitost strojev. Mulčerji, samohodni, gozdi, gorski,… imajo veliko večjo maso kot koze in za premik mase je potrebna energija. Za premik velike mase (ki je lastnost vseh učinkovitih mulčerjev) veliko energije, ki se je porabi še veliko več, če gre za drobljenje premera debla nekje do 10 cm. Tudi stroji pri delovanju proizvajajo ogljikov dioksid in pri tem porabljajo še velike količine nafte.

Najem takega samohodnega mulčerja stane velikokrat po sto evrov na dan.

V nasprotju s trošenjem nafte nam koze dajo mleko, meso, kožuh, drobovino, blato in seč, a tudi rogove za izdelavo pastirskih palic,… Verjetno sem še kaj pozabil. Vsekakor na primer na čustveno srečo, tudi za naše najmlajše. In potem smo pri naložbah. Veliko ceneje je kupiti nekaj koz in jih ograditi z električno mrežo na primer, kot kupiti ali najeti drag stroj. Na koncu, a ne nazadnje, nam koze obogatijo tla z organskimi snovmi. In plodnost zemlje je zelo spregledana postavka pri večini okoljevarstvenih organizacij.

Veselje otroka ob srečanju s kozami je nekaj nepozabljivega in naredi srečne tudi njegove starše ali stare starše.

Ja, nekatere zagate so pri razmerju koze vs. stroji proti zaraščanju. Reja koz je način življenja in zahteva vsakodnevno delo. Za uspešno očiščenje zaraslih površin moramo pasti koze več let zapored na teh površinah (ne na eni in isti več tednov), kar v današnjem času hlastanja za dobičkom ni ravno zaželeno. Zato tako hitimo, a smrt ne moremo prehiteti.

Prof. Franc Zagožen me je davno tega poučil o enostavnih rešitvah napram visoki znanosti. Ne samo visoka znanost o genetski kovarijanci, tudi ploh nam lahko pomaga pri zboljšanju reje naših živali. V našem primeru uporaba ploha za bolj zdrave in debele koze. Prof. Župančič mi je naučil, da moramo problem (oziroma njegovo rešitev) na začetku zastaviti tako enostavno kot se le da. Reševanje se bo kasneje zapletlo samo po sebi. Pastir Wanc iz Slake, a njegova naravna bistroumnost je danes izjemna redkost, mi je prikazal kako zamašiš usta novinarjem in njihovim nesramnim vprašanjem. Vsi ti možje so danes pokojni in čutim se dolžnega deliti njihova spoznanja z vami, rejci ovc in koz v Sloveniji.