Življenjski laboratoriji v projektu Pastinnova

V projektu Pastinnova je, poleg inovacij, spletnih srečanj in izmenjave mnenj med zelo različnimi pristopi k pašništvu, uporabljena teorija življenjskih laboratorijev (v angleščini in v strokovnem žargonu imenovanih »living labs« ali nadalje LL). Gre za znanstveni pristop k reševanju povsem praktičnih težav torej za nekaj, kar je sedanjem času še kako potrebno.

Spletni portal www.pasinnova.eu je na vsebini čedalje bogatejši in tam najdete vedno več uporabne vsebine. Čedalje več zanimivih jeder, ki vam pomagajo pri reševanju vsakdanjih težav tako neposredno kot tudi posredno. Recimo s spodbudo preko domislekov ljudi v Mediteranskem bazenu, ki so bili prisiljeni najti odlične rešitve za preživetje sebe in svojih družin.

V prispevku se čimbolj izogibam uporabi projektne latovščine, a se v celoti ne morem izogniti projektnemu izrazoslovju. Za to bralce prosim odpustkov, obljubim pa čimbolj natančno krmiljenje med Scilo in Karibdo projektnega žargona in lepe slovenščine.

Kljub vsem sodobnim pripomočkom je za reševanje težav najpomembnejša dobra ideja.

Metodo življenjskih laboratorijev je 2004 iznašel Wiliam J. Mitchel na Tehnološkem inštitutu Massachusetts, poznanim pod okrajšavo MIT. Sam je to odkritje imenoval »ustvarjanje prostora za sledenje človeških odzivov na novosti (inovacije)«. Pri tej metodi je opazovanje uporabnikov tako spodbuda raziskovalcem, kot možnost testiranja njihovih podmen. Gre za metodološki pristop k uporabi znanosti v praksi in uporabi prakse pri iskanju novih znanstvenih odkritij. O tem je pisal tudi naš genialni naravoslovec, raziskovalec uma in profesor patofiziologije (PAFI) dr. Andrej O. Župančič, znan pod nadimkom Bač in tudi po kraticah AOŽ.

Wiliam J. Mitchell je na MIT 2004 odkril družboslovno znanstveno metodo življenjskih laboratorijev za reševanje stvarnih težav v vsakdanjem življenju.

2006 je Evropska komisija metodo življenjskih laboratorijev (LL) spoznala kot ključno za reševaje problemov Evropske unije (EU). To je naredila v Helsinškem manifestu ob sklicu na Lizbonsko strategijo. Isto leto so ustanovili Evropsko mrežo življenjskih laboratorijev in startali s kar devetnajstimi projekti. LL pomeni sodelovanje uporabnikov, zasebnega področja, javne uprave in raziskovalnih ustanov.

V primeru poštenega delovanja in sodelovanj vseh deležnikov pridemo do odličnih rešitev vsakdanjih težav. Seveda je uporaba tega raziskovalnega postopka lahko tudi samo mešanje megle za pridobivanje ugleda v družbi, dobrih ocen, projektnega denarja, političnega vpliva, prestižnega položaja in še marsikaj takega. A pustimo slabe stvari in se posvetimo metodi sami.

Pri rešitvah za pašo z metodo življenjskih laboratorijev sodelujejo rejci z rejskimi organizacijami, logistika, civilna pobuda, akademska sfera in državna politika.

Vsi uporabniki morajo sodelovati v procesu LL od samega začetka. Med sabo morajo izmenjati že dosežena spoznanja in izkušnje. Kot že povedano, morajo sodelovati zelo različni ljudje, tako po znanju in izobrazbi kot po izkušnjah in delu, ki ga vsakodnevno opravljajo. Vsak življenjski laboratorij ima svoje stopnje razvoja. Najprej skupaj postavijo tezo, razvijejo prototip in potem naredijo uporaben izdelek. Gre za predmet, stroj ali za politiko do kmetijstva, paše, učnega procesa. LL so splošno uporabni in se v nekaterih točkah zelo približajo metodam reševanja problemov oziroma sistemski analizi. Lahko gre za vplivanje na odločevalce v Mediteranu, da priznajo pašo kot najboljši način (najbolj sonaraven, najmanj škodljiv za segrevanje ozračja, najbolj primeren za dobro počutje živali, gospodarsko najuspešnejši) reje travojedih živali oziroma vseh domačih živali pravzaprav.

Po teoriji življenjskih laboratorijev morajo v njih od začetka sodelovati prebivalci, zasebni sektor, akademska sfera in javni sektor.

Osnovni smoter Pastinnove je, preko skupin kmetov, pastirjev, zadrug, rejskih organizacij, raziskovalcev, profesorjev in še koga, dopovedati politikom, ki nam krojijo usodo, da je paša nezamenljiva. Tega smotra sicer v projektu ni nikjer izrecno zapisanega, a je preko podpore družinskim kmetijam (beri ženskam na kmetijah in mladim kmetom), preko izmenjave tržnih, tehnoloških, organizacijskih in učnih inovacij, preko zagovarjanja pol intenzivnega in ekstenzivnega kmetovanja, preko trditev na medsebojnih srečanjih, preko spletnega portala in delovanja vseh partnerjev, preko pisnih izdelkov (nekateri ključni še sledijo), preko zaključkov in vplivanja na kmetijske politike, nenazadnje preko LL to jasno. Dvajset organizacij iz dvanajstih držav nas je v tem enotnih.

In to je razvidno tudi iz sestave partnerjev v projektu Pastinnova. Partnerji držav jugozahodne Evrope, jugovzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in južnega Mediterana smo na projektu Pastinnova uglašeni. Po teh štirih skupinah so organizirani tudi štirje življenjski laboratoriji, ki bodo preko objavljanja rezultatov postavili pašo na mesto, ki ji gre.

Kar v projektu ni nikjer povsem izrecno povedano je to, da je kmetija s pašnimi živalmi ključna za ohranjanje socialno kulturnih prvin, ohranjanje okolja in preživetja družinske kmetije.

Na LL se navezuje ocenjevanje uporabnosti le teh. Za to je NASA v sedemdesetih leti prejšnjega stoletja razvila metodo ocenjevanja tehnološke zrelosti (Technology Readiness Levels – TRL) v sedmih stopnjah. 2013 jo je Evropska komisija z devetimi stopnjami standardizirala kot ISO 16290:2013 standard in jo še vedno redno uporablja za ocenjevanje dosežene stopnje neke inovacije. Stopnja 1 pomeni bazično raziskavo, stopnja 9 pomeni, da je sistem zrel za uporabo. Vmes gre od raziskave izvedljivosti, tehnološkega razvoja in predstavnosti do stopnje končnega razvoja. S to metodo se bodo v projektu Pastinnova presojale inovacije oziroma ocenjevala njihov uporabnost. Tudi preko rezultatov iz življenjskih laboratorijev. Dr. Petru Dovču se zahvaljujem za pomoč pri razlagi metode in za poslano literaturo.

V Sloveniji teče kar nekaj projektov, ki se ukvarjajo z LL. Tako so zaposleni na Oddelku za zootehniko vključeni v raziskovalni projekt s kratico Rustik. Gre za izboljšanje pristopov k »evropskemu zelenemu dogovoru, evropski digitalni strategiji, evropskemu stebru socialnih pravic in dolgoročni viziji EU za podeželska območja«. 14 evropskih regij iz 10 evropskih držav. Predvidevam, da so v Rustik vključene tudi severnoevropske države, kjer je odnos do ekstenzivnega kmetijstva bolj odklonilen. A pogledi se spreminjajo, posebej ker je ključni dejavnik v kmetijstvu energija. In energija spoštuje samo štiri zakone termodinamike. Mogoče se ponavljam, a energija ne pozna kreditov, ne priznava podkupovanja in ne upošteva Petro dolarja. Verjamem, da bralci Drobnice to dobro veste, ravno tako kot veste, da se živali ne da opetnajstiti in, da narava nikoli ne odpušča napak. To bi morali vedeti tudi snovalci, sprejemalci, potrjevalci in izvajalci Zakona o zaščiti živali. Za pomoč pri teh razmišljanjih sem hvaležen dr. Emilu Erjavcu, saj se brez posveta s ključnimi profesorji moje fakultete tako zahtevne teme ne bi upal lotiti.

S pomočjo življenjskih laboratorijev so Kanadčani, in ne samo Kanadčani, postavili v središče kmetijstva družino oziroma družinsko kmetijo.

LL je družboslovna znanstvena metodika, ne naravoslovno tehnična. Njen pristop v živinoreji (in povsod drugod, seveda) temelji na združevanju izkušenj in raziskav, na zgodbah iz vsakdanjega življenja, na nepristranskih merilih, na izoblikovanih izkustvenih pristopih, na stvarnem dogajanju, na znanstvenih rešitvah v praksi. Kljub temu, da naravoslovje pojasnjujemo z matematičnimi principi, fizikalnimi enačbami in kemijskimi spoznanji, ga v celoti ne morem pojasnit zgolj s tehničnimi pojmi. Zato je mogoče za kmetijstvo/živinorejo uporabljena LL metodologija zelo primerna. Saj razen naravoslovja tu sodeluje tudi človeški količnik. Le z upoštevanjem vseh teh dejavnikov je možen dobitek za uporabnike, firme, raziskovalce in javno upravo, a tudi za naravo.

Naj pri razlagi LL in njeni uporabi v projektnem upravljanju omenim še razvoj, ki nam omogoča stvari, o katerih so naši predniki samo sanjali. Ta pristop, ki ga uporabljamo za projekt Pastinnova, je mogoč samo zaradi razvoja elektronske opreme. Zoom srečanja v celoti ne nadomestijo človeških konferenc, omogočajo pa udeležbo ljudem, ki nimajo dovolj sredstev za potovanja, ki niso zaposleni v univerzitetnih sferah ali pri gospodarsko nadmočnih multinacionalkah. Google drive aplikacija omogoča izmenjavo idej v pisni obliki in tako delo na daljavo. Torej, tudi če človek danes živi na podeželju, tudi če ne uporablja velikih letališč in dragih avtomobilskih prevozov, lahko sodeluje pri razvoju velikih. In veliki, če so res veliki, se danes zavedajo, da zdrava kmečka pamet vedno vodi k boljšim rešitvam in bolj umirjenemu življenju.

Pri Pastinnovi smo začeli skupaj iskati rešitve za razširitev pašništva v Mediteranu takoj na začetku, tako kot to določa teorija življenjskih laboratorijev.

Dovolite mi, sedaj pred Božičem, izlet v malo bolj odmaknjene vode. Preko življenjskih laboratorijev do pomena živinoreje v našem prostoru, od težko razpoznavnih tem do trdega dela na kmetiji. Po možnosti ovčerejski ali kozjerejski kmetiji. Lahko mlečni ali mesni ali za prirejo volne. Tudi na posvetu v Dobrni smo slišali, kako se prepleta teorija in praksa. Kako gresta ta dva pojma, kljub navideznemu nasprotovanju, z roko v roki skupaj. Na posvetu smo slišali nekaj zelo teoretičnih tem in nekaj povsem praktičnih ugovorov. Včasih sem imel občutek, da nismo v istem čolnu. Da naša vera ni dovolj trdna, da bi skupaj priveslali na obalo. Da ne slišimo več božjega otroka, da ne slišimo več našega pastirja. Upam, da smo na kraju le našli sporazum in je RTV Slovenija poročala v Kmetijski oddaji o pomembnih dosežkih posveta. Organizatorji in predavatelji si to zelo zaslužijo. V primeru, da nam ne uspe, nas čaka to, kar sem pred tedni videl v Makedoniji. V Severni Makedoniji, kjer je stalež ovc padel iz dveh milijonov na pol milijona. Samo trideset let po razpadu Jugoslavije, čeprav Makedonija ni imela vojne. Zato, ker se odločevalci niso zavedali in se še vedno ne zavedajo kaj ovčereja pomeni v Severni Makedoniji. Ker ne znajo upoštevati zdrave kmečke pameti, ampak jim je bolj pomembno hlastanje za evropskimi sredstvi, ki jih je vse manj in manj.

AOŽ ali Bač je v svoji genialni knjigi O ustvarjalnosti v znanstvenem raziskovanju s podnaslovom Povablilo na dvom o dvomu postavil osnove raziskovalni metodiki. Škoda, da ga v Sloveniji ne cenimo bolj, ker je njegov doprinos k pošteni misli pomemben za celotno človeštvo.

Ko sem na začetku tega prispevka začel pojasnjevati družboslovno metodo življenjskih laboratorijev sem omenil AOŽ-ja. Vse življenje se je ukvarjal s proučevanje človeškega uma. Leto pred njegovo smrtjo 2006 je Znanstveno raziskovalni center pri SAZU izdal njegovo knjižico O ustvarjalnosti v znanstvenem raziskovanju, s podnaslovom Vabilo na dvom o dvomu. V njej med drugim pojasni zakaj je v praksi najbolj uporabna dobra teorija. To njegovo knjigo bi postavil ob bok knjigi Logika znanstvenega odkritja avtorja Karla R. Popperja. Tako je AOŽ skupaj zavezal, po našem mišljenju največkrat povsem nasprotna pojma, teorijo in prakso. In na koncu knjige je citiral Thomasa Hooda: »O Bog. Kako, da je kruh tako drag in kri tako poceni!«

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Drobnica.