Moja domovina, nekoč in danes – 1. del
V tem času, ko praznujemo rojstvo naše samostojne Slovenije, torej se spominjamo dneva, ko smo končno zaživeli v svoji državi, je prav, da o tem tudi kaj napišemo. V dveh delih se bom sprehodil skozi čase, ko smo o samostojni Sloveniji še bolj po tiho sanjali (čas okrog leta 1980) in se dotaknil tudi današnji dni, ko je polnoletnost že za nami. Čeravno se zdi, da smo še globoko v puberteti in nas še niti po več kot treh desetletjih samostojnosti ni srečala pamet.
Marsikaj smo s sabo prinesli iz bivše skupne države Jugoslavije. Pri nas je ostalo veliko tistih, ki so po letu 1950 k nam prišli iz Bosne in drugih republik bivše SFRJ. Takrat in še tudi kasneje so nam starši, ki so, če niso bili na kakšnem nižjem ali višjem partijskem položaju, delali v rudnikih in tovarnah za mizerne plače, radi namignili, da naj se šolamo, da ne bomo tako »najeb…« kot oni. Ker smo bili poslušni, so hočeš nočeš morali partijski voditelji, ki so imeli v rokah tovarne, rudnike in večino preostalega, poiskati delovno silo v prej omenjenih republikah. Mnogi od tistih, ki so prišli k nam na delo in šolanje, so tudi po osamosvojitvi ostali tu. Nenazadnje so si tu ustvarili družino. Z nekaterimi rad prijateljujem.
Iz bivše skupne države smo prinesli tudi precej dobro organizirano socialno državo. Kakopak, če nisi bil na drugi strani, torej kakšen kritik enopartijskega sistema, Tita in še koga od vodilnih partijskih funkcionarjev, ki so bili seveda privilegirani in tabu tema. To smo vsi vedeli in iz previdnosti raje molčali. Sam sicer ne čisto, saj sem bil eden tistih, ki so ga težko spravili na delegirane in vnaprej dogovorjene volitve brez prave izbire. Če pa sem že šel, sem kaj kritičnega na volilni listič napisal in se tudi podpisal. Kaj več od opozorila in pa to, da me v tovarniške samoupravne organe niso nikoli delegirali, se mi na srečo ni zgodilo. A vseeno, revežev in bogatašev ni bilo ravno veliko. Ali pa nas je bila v resnici velika večina revežev, ki smo si že nakup televizorja ali pralnega stroja, kaj šele avtomobila težko privoščili, a tega nismo opazili, ker takrat nismo vedeli, kako živijo denimo Avstrijci ali Nemci. Ker smo njih premagali in so nam potemtakem vcepili v glavo, da oni živijo v gnilem kapitalizmu. Pa razumi, če lahko. Malo me je sicer begalo, kako to, da se oni vozijo z BMW ali Mercedezom, moj ata pa s starim mopedom. Mi v svetlem komunizmu, oni v gnilem kapitalizmu?
Vsi, ki smo odraščali v takratni SFRJ, smo se dodobra priučili švercanja, očitno tudi naš zdajšnji predsednik vlade, ki kar javno poziva, da ni nič narobe, če se kdaj kaj pod mizo dogovorimo in ravnamo malček koruptivno. Kakorkoli že, v šverc smo bili prisiljeni. Sploh, če smo želeli oditi po nakupih v sosednjo Avstrijo ali Italijo. Po tisto, česar se pri nas ni dobilo, v gnilem kapitalizmu pa. Najprej je bilo treba nekje naše dinarje zamenjati za avstrijske šilinge, nemške marke ali italijanske lire. Vsak je poznal koga, ki je imel tuje valute vedno dovolj na zalogi. Nekateri so menda s tem mastno služili. Malo nas je bilo strah, da bi od kakšnega švercarja kupili kakšne ponarejene marke, a vsaj kar se mene tiče, sem imel vedno srečo in v roke vedno dobil originale. Potem smo morali s tem denarjem še čez mejo. Seveda smo na naši meji lagali, da imamo s seboj manj denarja, kot ga je bilo dovoljeno nesti čez mejo. Nazaj čez mejo pa smo se spet morali znajti in skriti vse tisto, kar je bilo količinsko več od dovoljenega. Saj veste, na osebo kilogram kave in podobno. Seveda smo kupili več kilogramov, saj nismo vsak teden šli čez mejo.
Kave se pri nas v SFRJ skoraj nikjer ni dalo kupiti. Pa tudi ne pralnega praška, kakšnega eksotičnega sadja tudi ne, pa plenic za enkratno uporabo in podobno. Da ne razpredam, kako dobro smo znali kje v avtu skriti kasetofon ali malo prenosno televizijo. Včasih kakšna naša sopotnica kar pod krilo. Le kdo od carinikov pa bo gledal pod kiklo, smo si rekli. Oja, pa so!
Doma pa smo imeli spet težave, ko je bilo treba kavo, ki je bila kakopak v zrnih, torej je bila nezmleta, odnesti v trgovino in zaprositi trgovko, da jo zmelje. Sam sem imel doma električni kavni mlinček, a z zelo skrhanim rezilom, rezervnih delov pa tako in tako nisi nikjer dobil. Za novega pa tudi nisem imel denarja. Na naš račun so potem do kave prišle tudi prijazne trgovke, ki so nam kavo zmlele. Valjda, smo nekaj zmlete kave podarili tudi njim.
Kdo bo rekel, da ne drži, da nismo imeli kje dobiti kave, riža pa plenic za enkratno uporabo, kakšen bolj sodoben otroški voziček, kasetofon, kasete za snemanje ali pralni prašek. Tega smo mi v tovarni sicer dobili. Saj poznate tistega znamke Oskar, kaj? V naši tovarni ga je »zrihtal« sindikat, ki za drugega kot za to, da je poskrbel za ozimnico, jabolka in krompir na tri obroke, niti ni bil. Za vse ostalo je bilo podjetniško partijsko vodstvo, za katerega sicer ne vem, kaj je delalo, a je bilo tam in imelo vse pod budnim očesom. No, tisti pralni prašek Oskar smo dobili na tri obroke v 25 kilogramskih vrečah. Sam sem ga kupil trikrat, prvič, zadnjič in nikoli več. Sem raje pravega švercal iz Avstrije ali Italije, kjer pa smo bolj kot ne kupovali kavbojke, ki v naših trgovinah v letih 1980 res niso bile za nikamor.
Druga zgodba je bila s služenjem vojaškega roka JLA. Leto izgubljenega življenja. Za mojo generacijo, za mojega očeta tudi dve in za nekatere, ki so bili dodeljeni mornarici ali »granici« (meji) še več. (Se nadaljuje …)
Powered by Contextual Related Posts
