Moja domovina, nekoč in danes, 2. del

Posted on 27. 6. 202527. 6. 2025 by Igor Gošte

V prvem delu kolumne sem se sprehodil skozi čas nekdanje SFRJ, ko smo se hočeš- nočeš dodobra naučili »švercanja«. To je bil tudi čas, ko smo fantje izgubili leto dni, ko smo služili domovini. Nekateri dandanes govorijo, da bi morali obvezno služenje vojaškega roka znova vpeljati, ker da bi se le tako fantje naučili reda in discipline. Veste kaj, če se ga niso doma v svoji družini, se ga tudi tako ne bodo. Je pa res, da dandanes družine postavljamo na obrobje, vsaj tiste klasične z očetom in materjo. Zdaj bi radi, da smo kar naenkrat starš ena in starš dva. Malo »morgen« bi rekli naši severni sosedje. Jaz tudi. Sem oče in pika! Tega mi nobena ideologija ne bo vzela.

Par besed sem napisal tudi o tem, kako slovenski fantje in tudi dekleta nismo bili več pripravljeni opravljati težaških del in so morali zato za delovno silo (za delo v rudnikih, tovarnah, v gradbenih podjetjih…) pripeljati fante in dekleta iz nekdanjih republik takratne Jugoslavije. Tudi danes je podobno, le da k nam prihajajo še od mnogo dlje, kakopak s tudi povsem drugačno kulturo in navadami.

Par besed sem napisal tudi o tem, da svobode govora ni bilo. Mimogrede, tudi sedaj bi nam radi nekateri zalepili usta, kar jim vsaj v mojem primeru ne bo uspelo. Smo se mar zato borili? Tudi zato smo šli na svoje, kajti v komunistični SFRJ smo vedeli, kaj so tabu teme, oziroma o čem je bilo boljše molčati ali pa vsaj ne javno govoriti. Če pa so že koga zaprli, ker si je upal kaj na glas povedati, seveda kritičnega do ene in edine partije, so mnogi po navadi le skomignili z rameni in rekli, le kaj mu je bilo treba govoriti in pametovati. Mar bi molčal, tako kot mi, pa bi živel povsem mirno življenje. Kot ovce, sicer, a vendarle. No, sam po takem življenju nimam prav nobene nostalgije.

Kolikor se spomnim, je bil takrat edini medij, ki si je upal kaj kritičnega zapisati o admiralih JLA (Mamula go home), pa o partiji, tudi objaviti kakšen članek o trpljenju mnogih na Golem otoku, tednik Mladina. 10. maja 1988 so zaradi članka, objavljenega v Mladini Noč dolgih nožev zaplenili kar celotno naklado revije. Že dve leti pred tem, ko sem bil na služenju vojaškega roka v kasarni Borisa Kidriča v Šentvidu, sem moral vsak posamezni izvod Mladine v kasarno prišvercati. To je bilo leta 1986/87, ko sem že kot mladi očka služil dolg domovini in izgubil leto dni družinskega življenja. Mladine nisem smel prejemati po pošti, torej po uradni poti. A kot rečeno, sem jo takrat rad prebiral, ker je odpirala teme o stranpoteh komunističnega sistema, ki ga tako in tako nisem maral. Zato tudi nikoli nisem bil v partiji pa moja starša tudi ne. Da Mladino redno švercam, je vedel tudi moj komandir čete Branislav Nikolić, ki si jo je vedno izposodil. Le enkrat sem mu rekel, da je nimam, pa je dejal, da naj mu ne lažem. Tega tako nisem nikoli dobro znal 🙂 Potem sem mu vse do konca služenja JLA vsak izvod Mladine posodil za branje, on pa mi ga je po nekaj dneh vrnil. Bog ve zakaj? Morebiti Mladine tudi on ni smel uradno prebirati. Oba sva seveda molčala, da jo prebirava. Mimogrede, Mladina že dolga desetletja ni več moja priljubljena revija, a jo še vedno občasno kupim in preberem. Raje imam namreč desnosredinske medije kot leve. Čeravno se tudi na tej strani dogaja marsikaj, kar mi ni všeč. Nekateri so ostali močno pod vplivom lastnikov, ki nimajo niti najmanjšega »pojma« o tem, kaj nek medij sploh je, a še vedno lahko rečem, da je danes v samostojni Sloveniji več medijske svobode, kot je je bilo kadarkoli prej pred letom 1986, ko so se tudi mediji počasi začeli prebujati.

Še par besed o kasarni, ki so ji dali ime po Borisu Kidriču. Seveda nam niso povedali nič slabega o njem, kovali so ga v zvezde. Šele leta kasneje sem izvedel, kakšen barabin je bil. Tako kot nam častniki v času, ko sem bil v vojski, niso povedali, kaj se je že po vojni dogajalo v teh prostorih. Mnogi povojni ujetniki so bili namreč od tu odpeljani na mesta, za katera danes vemo, da so bila povojna morišča. Teh je pri nas več kot 700.

Gremo še malce nazaj, ko smo se že soočili z vsemi zmotami komunizma. Tudi v ekonomskem vidiku. Verjetno se nekateri še spomnite, da smo bili v času komunizma soočeni tudi z nepriljubljenimi boni za nakup bencina. Ko si svojo kvoto porabil, si se moral znajti. Spet švercati. Težje se je bilo znajti, ko so vpeljali par- nepar. Saj veste, na neparne so se vozili eni, na parne dni pa drugi. Glede na registrske tablice avtomobilov.

Spomnim se, kakšen šok sem doživel, ko sem v našem svetlečem komunizmu, v raju na svetu, kot so rekli Tito in njegovi priskledniki, prebral prvo knjigo o Golem otoku, pa potem še druge, ki so mi prišle v roke. Če ne že prej, sem ob branju strahot na Golem otoku izgubil še tisto malega vere v komunizem in socializem. Prek Mladine sem leta 1988 izvedel tudi za montiran komunistični sodni proces, ki ga je pred desetimi leti celovito opisal Igor Omerza v svoji knjigi 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Z njim sem posnel televizijsko oddajo na to temo, ki je dostopna na povezavi.

Ta tema me je zanimal tudi zato, ker je bil žrtev tega montiranega procesa tudi naš takratni družinski prijatelj Bolgar Georgij Angelov-Gošo, tetin partner. Ki je nič kriv tri leta trpel v komunističnih zaporih, poleg mnogih drugih nedolžnih duš. Eden od zapornikov je bil tudi Milo Cočev, intervju z njim sem posnel pred leti in si ga lahko ogledate tukaj.

Kasneje, že v samostojni Sloveniji, demokratični Sloveniji, ne več v enopartijski Titovi Jugoslaviji, sem izvedel tudi za povojne poboje. Kar nekaj knjig sem na to temo prebral, tudi reportažo z naslovom Huda jama, kraj zločina sem posnel.

Posnel pa sem tudi dva intervjuja z žrtvami golega otoka. Z Andrejem Aplencem in zdaj že pokojnim Mihaelom Cencem1. del in 2. del.

Ko slišiš podobne zgodbe, ko vidiš, kako kruto so bili pobiti mnogi takoj po vojni, potem si rečeš, še sreča, da smo s komunizmom opravili. Resda moja zdajšnja domovina Slovenija ni čisto taka, kot sem pričakoval, a partijskih pobojev ni več, čeravno še niti dandanes ne znamo pietetno pokopati takratnih žrtev komunizma, niti ni več montiranih sodnih procesov (no, še se kakšen najde), tudi nikogar več ne pošiljajo na Goli otok. Marsikaj bi bilo lahko drugače, če se pri nas ne bi zgodila divja privatizacija, še vedno se dogaja na vseh koncih, predvsem tisti z levega političnega spektra na vse načine onemogočajo zasebnike, če ne drugače z novimi in novimi davki, prodali so nam tudi vse, kar je bilo našega in je dobro stalo. Verjetno le zato, ker so nekateri posvečeni pri tem mastno zaslužili…

A domovino imamo. Slovenija je še vedno zame raj na zemlji. Je lepa, pri nas se precej lepo živi, tudi delo se dobi, če se nam le da delati, za socialno šibke in bolne je še kar lepo poskrbljeno. Kar se mene tiče, niti pomislim ne, da bi živel kje drugje. Še manj, da bi se vrnili časi nekdanje SFRJ. Kar pa ne pomeni, da se ne bi dalo današnje stanje izboljšati. Na vseh področjih.

A o tem kdaj drugič…

Preberite več