Kot človek in kot pisatelj, ki je v zadnjih letih in desetletjih ne zgolj napisal nekaj svojih del, pač pa prebral ogromno literature najrazličnejših slovenskih in svetovnih avtorjev, si danes ne morem kaj, da ne bi nekaj besed namenil tudi knjižnemu delu, ki mi je pred kratkim krajšalo in tudi polepšalo dneve.
Nekaj dni nazaj sem imel namreč priložnost prebrati najnovejše literarno delo pisatelja Igorja Gošteta. Gre za roman, imenovan Sprava na Čebinovi skali. Najprej naj omenim, da Igorja poznam že mnoga leta, saj sva bila svoj čas sodelavca na lokalni televiziji; pa tudi nasploh, zunaj poslovnega konteksta, sva že dlje časa prijatelja. To je bil eden od razlogov, da sem želel roman sploh prebrati, vendar pa še zdaleč ni bil edini. Drugi, precej pomembnejši razlog je bila seveda tematika, ki si jo je Igor izbral. Bil pa je še tretji razlog: namreč, da je do sedaj napisal nedvomno najbolj obsežen roman.
Zato sem se z zanimanjem lotil branja. Ker Igorja, kot rečeno, poznam, do neke mere vem, kako razmišlja, kakšni so njegovi pogledi na svet, kakšno je njegovo življenje in kakšen je njegov stil pisanja: prebral sem namreč praktično že vsa preostala dela, ki jih je napisal v zadnjih letih, natančneje v dveh desetletjih.
Že po nekaj straneh prvega poglavja knjige sem bil nadvse presenečen, seveda pozitivno, saj sem takoj začutil, da je sedaj, po tolikih delih – ki so vsa vredna branja – ustvaril eno svojih najkakovostnejših knjižnih del. V primerjavi s svojimi prejšnjimi objavljenimi knjigami je v romanu Sprava na Čebinovi skali vse tisto, kar lahko označimo zgolj kot nadgradnjo njegove domišljije in načina izražanja. Z branjem romana, ki ima nekaj nad dvesto strani, sem tako končal v samo dveh dneh.
Ne gre le za tematiko in vsebino, ki obravnavata slovenski svet – natančneje Zasavje, ki leži v osrčju Slovenije – pred, med in po drugi svetovni vojni; roman ponuja mnogo več. Igor v zgodbi spretno prepleta usode petih najpomembnejših družin (ob podrobnem branju lahko razberemo, da je rodbin v zgodbi pravzaprav še mnogo več), njihove želje, upe, ljubezni, poznanstva, cilje. Ključno vlogo v romanu igrajo medsebojni odnosi, ponujena nam je najbolj osnovna humanistika, ki je v težkih časih, kot je denimo vojna ali čas takoj po njej, ljudem še kako pomembna. Knjiga ni črno-bela stvaritev, kakor bi lahko bralec pričakoval, ampak je večplastna; srečamo se tako s pozitivnimi osebami kakor z negativnimi, na obeh straneh velikega konflikta, poleg tega pa spoznamo tudi, kakšne so posledice po vojni. Lokacijsko nas včasih prestavi tudi zunaj slovenskih okvirov, popelje nas denimo v Berlin in za kratek čas tudi na fronto v Sovjetski zvezi, načeloma pa ostaja zvest malemu slovenskemu človeku, v tem primeru zasavskemu človeku, tistemu, ki je tako neusmiljeno vpet v vojno vihro na obeh straneh. Ponuja se ideja, da je sprava med sprtima stranema nujna, sploh še zato, ker zgodba romana seže čisto v sedanjost, do današnjih dni, in se dotakne najožjih potomcev družin, katerih interesi so si bili v vojni močno navzkriž.
Roman tako ni zgolj zgodba o vojni, ampak nas popelje čez desetletja povojne Jugoslavije do samostojne Republike Slovenije, v življenje zasavskih družin in seveda posameznikov, do simbolične in moralne sprave, ki se zgodi na Čebinovi skali, tisti skali, ki tako ponosno stoji sredi majhnega zasavskega kraja, imenovanega Kisovec. Dobrodošla zgodba o ljudeh, ki so ljubili, upali ter pomagali vsem tistim, ki so potrebovali pomoč sočloveka.
Ko enkrat bralec vzame knjigo v roke, je kakor uročen; na vsak način želi priti do konca, ker ga mamijo usode premnogih likov, ker ga ne nazadnje mami tudi razplet, ki se nam na koncu veličastno ponudi.
Igor Gošte je z romanom Sprava na Čebinovi skali ponovno dokazal, da mu pisanje še zdaleč ni tuje, na novo pa je pokazal, da se je kot pisatelj, ki obravnava izredno obsežno in občutljivo tematiko, sprehodil daleč naprej.
Goran Ajtič
Powered by Contextual Related Posts
