Rusijo bi najbolj bolel padec cen nafte

Mislim, da članek z gornjim naslovom objavljen v Delu 9. 9. t.l. daje zelo enostranske odgovore na sedanje gospodarske odnose Evropske unije in ZDA z Rusijo in njihove cilje. Cena nafte je lahko pomemben dejavnik v pritisku na Rusijo, vendar mora biti vgrajen v nek širši koncept in mora imeti širšo mednarodno podporo. Izoliran embargo na uvoz ruske nafte pa lahko EU več škodi kot koristi, saj bi znižal konkurenčnost njenega gospodarstva na globalnih trgih. Pobudniki in zagovorniki padca cen nafte in s tem pritiska na Rusijo bi se po mojem mnenju morali zgledovati po Reaganovi administraciji (1981 – 89) in njeni Vojni proti imperiju zla (War on evil Empire). To strategijo, ki je koncem osemdesetih let preteklega stoletja vodila do kolapsa Sovjetske zveze in komunizma v vzhodni Evropi, je v svoji knjigi Zmaga (Victory) odlično opisal Peter Schweizer.

Strategija pritiska Reaganove administracije na takratni komunistični blok je temeljila na treh dejavnikih. Kot prvega bi omenil prepoved izvoza visokih tehnologij v vzhodni blok znan kot Cocom lista. Ta se je v nekoliko milejši obliki izvajala tudi proti takratni Jugoslaviji in nekoliko starejše generacije se zagotovo še spominjajo, kako je bila s tem prizadeta tudi Slovenija. Drugi dejavnik je bil pospešena uporaba visokih tehnologij v vojaške namene, tako imenovana Vojna zvezd (Star Wars). Odziv Sovjetske zveze na to je bil ravno zaradi pomanjkanja visokih tehnologij neuspešen, čeprav je v njega vlagala znaten del svojega BDP. In tretji element je bil občuten padec cen nafte na svetovnih trgih, torej ne enostranski embargo, kot ga načrtuje EU.

Da pa so ZDA lahko dosegle ta občuten padec cen nafte, ki je zelo prizadel takratno sovjetsko gospodarstvo, je bil potreben dogovor z OPEC in v prvi vrsti s Savdsko Arabijo. Da je do tega občutnega padca cen nafte prišlo, so morale te države občutno povečati načrpano količino in jo globalnemu trgu ponuditi po občutno nižji ceni. Ta občuten, 75 % padec cen nafte, je sovjetsko gospodarstvo resnično močno prizadel in občutno prispeval h kolapsu Sovjetske zveze in drugih komunističnih sistemov v Vzhodni Evropi.

Kot vemo, je Reaganova administracija svojo vojno proti imperiju zla uspešno zaključila, vendar je za to potrebovala širšo mednarodno podporo. To pa je kasneje imelo tudi posledice, ki so prišle do izraza med  konflikti na Bližnjem vzhodu in Balkanu.

Avtor v že omenjenem članku ne gradi na izkušnjah polpretekle zgodovine in ne vključuje analize sedanjih razmer. Svet je bil v osemdesetih letih izrazito bipolaren. Ukrepi, ki so se izkazali kot uspešni takrat, še ni nujno, da bodo uspešni tudi v modernem  multipolarnem Svetu. Seveda pričakujem odziv demokratičnih držav na vojaški napad ene suverene države na drugo. Vendar mora biti ta odziv dobro premišljen in mora temeljiti na poglobljeni analizi ukrepov in posledic v razmerah v katerih se svet trenutno nahaja.

Ukrepi ne smejo povzročati več škode tistemu, ki se zavzema za mir in sožitje, kot pa agresorju. K smiselnem odzivu demokratičnih držav lahko veliko prispevajo mediji, s poglobljeno analizo možnih ukrepov in njihovih posledic. To pa vsaj po mojem mnenju že v naslovu omenjeni članek ni. In vendar bi mi vsi tako analizo še kako potrebovali.