Na referendumih 4 krat ZA? Ne, 5 krat!
Medtem ko se mnogi sprašujejo, ali je nekdanji minister in zdaj opozicijski poslanec Luka Mesec užival prepovedane droge (na to temo je potekala tudi Tarča), so pred nami najprej štirje, potem pa še en referendum. A najprej par besed o nacionalkini Tarči, ki res ni gledljiva. Iz oddaje v oddajo dobivam vtis, da je vodena kot neka gostilniška debata, kjer vsi kričijo en čez drugega. Voditeljica pa to dopušča, še več, spodbuja. In kakopak, prekinja tistega, ki bi v tej zmešnjavi imel kaj pametnega povedati, morebiti le odgovoriti na njeno vprašanje, mu skače v besedo, tistega, okrog katerega se vse vrti, pa pušča mirno flancati in ponavljati ene in iste stavke brez pravih odgovorov. Da ne govorim o oddaji, ki jo povsem enostransko kaviar levičarsko vodi Marcel. Na javni RTV, ki jo prek obveznega prispevka plačujemo vsi.
Ne rečem, da je vse na javni RTV slabo, ampak kar se tiče informativnega programa, je nagnjena povsem na levo. Čeprav jo plačujemo levi in desni. Zato bo moj glas na posvetovalnem referendumu ZA, torej bom podprl ukinitev obveznega plačevanja prispevka.
Gremo k volilni pravici na lokalnih volitvah za tiste iz tretjih držav, ki niso državljani Slovenije. Če tega v drugih državah EU ne zagotavljajo ali le zelo redko, ko nekdo v kateri od držav EU dolgo živi, zakaj bi mi? Mimogrede: slovenski državljani, ki živijo v Srbiji ali Bosni in Hercegovini (BiH), a nimajo državljanstva teh držav, na lokalnih volitvah ne morejo voliti.
Gremo k tretjemu vprašanju: ali smo za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela? Sem za to, ker vem, kako dobro in koristno je vključevanje. Vem, kako koristno bi bilo, da bi kdo od seveda za to sposobnih prejemnikov kakšen dan v tednu pomagal denimo invalidu na sprehodih zunaj, se družil z uporabniki varstveno-delovnih centrov, komu prinesel kaj iz trgovine, kje opravljal kakšno drugo koristno delo. S tem bi bila korist obojestranska, za tistega, ki bi mu pomagal, in zanj. Morebiti si pa le najde zaposlitev in mu ne bo treba več živeti od socialne pomoči.
Tako sem tudi za to, da se potrdi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o parlamentarni preiskavi. Da zdaj modrujejo o neki uvedbi politične policije (kar ne drži) tisti, ki še zdaj nič ne vidijo in nič ne slišijo, ko beseda nanese na nekdanjo politično policijo v SFRJ, ki je mnogim uničila življenje, je mimo, da bolj ne more biti. Nismo več v enopartijskem sistemu, nič več pod Titovo diktaturo, živimo v demokraciji, če tega še ne veste.
No, peti referendum, ki nas čaka, zdaj ko so mastno plačani voditelji sindikalnih central prinesli zadostno število podpisov za razpis referenduma, je referendum o interventnem omnibus zakonu. Ki nam marsikaj daje. Nič ne jemlje. A kot rečeno, precej dobro plačani sindikalni vplivneži pravijo drugače. Jaz jim ne verjamem. Pa imam nekaj izkušenj z delovanjem sindikata. Vrsto let sem vodil podjetniškega, tako kot moja žena, in oba sva to delo opravljala prostovoljno in brez honorarja, kaj šele plačila. Če sem kdaj kaj dobil, sem dobil povrnitev potnih stroškov, ko sem šel v Ljubljano na kakšen sestanek centrale.
Ampak jaz sem le eden med tistimi, ki bom šel na referendum. Odloča večina. Ne več tako kot v časih Tita in komunizma, ko je o vsem odločal on in njegova partija. Zdi se mi, da se nekaterim še kar kolca po takratnih časih. Ponosnim naslednikom komunizma. Meni ne!
Powered by Contextual Related Posts
