Kako lahko umetna inteligenca porazi kapitalizem

Živimo v svetu, kjer prizadevanja za vse nas niso enaka. Da, kapitalizem je v nekaterih delih skrajno nepravičen – odvisno od časa v katerem ste rojeni, dedovanja in številnih drugih dejavnikov. Največja grožnja kapitalizma je zagotovo njegov lasten napredek. Tehnološki kapitalizem nas sistematično spodkopava, zato bomo morda morali ponovno premisliti o njem.

Umetna inteligenca (UI) trenutno deluje tako, da postopoma na dramatičen način spreminja svet, kot ga poznamo. Skeptiki sicer trdijo, da bo v najboljšem primeru privedla do naraščajoče brezposelnosti in civilnih nemirov in v najslabšem primeru, do izkoreninjenja človeštva. Po drugi strani pa privrženci UI zagovarjajo, da naj se veselimo prihodnosti prostega časa in ustvarjalnosti, saj roboti skrbijo za živahnost in rutino.

Tretji »neopredeljeni tabor« ljudi, ki je obenem verjetno največji, pa je mnenja, da so sile sprememb, ki se dogajajo na delovnih mestih zaradi posledice vse bolj razširjene UI, preveč zapletene. Napovedujejo namreč, da je v tem trenutku še vse v zraku.

Prejšnje velike spremembe v načinu dela (pretekle industrijske revolucije) so bile kratkoročno morda moteče, vendar pa se je dolgoročno pokazalo, da je umetna inteligenca kvečjemu pripomogla k prenosu delovne sile od podeželja do mest in ni povzročila trajnega upada družbe.

Vendar, kot pravi avtor Calum Chace v svoji zadnji knjigi “Artificial Intelligence and the Two Singularities“, je tokrat velika razlika. Prejšnja industrijska revolucija je vključevala zamenjavo človeških mehanskih znanj z orodji ter stroji. Tokrat so naše duševne funkcije te, ki se nadomeščajo – predvsem naša sposobnost predvidevanja in odločitve. To je nekaj, kar se v zgodovini človeštva še nikoli ni zgodilo, nihče pa natančno ne ve, kaj lahko pričakujemo.

UI je izredno zapletena in hitro napreduje. Nemogoče je, da bi kdor koli natančno predstavil, kako se bo razvijala v naslednjih letih.

Pa vendar je mogoče vnaprej natančno napovedati trende UI za vsako naslednje leto, nato pa zbrati ključne posledice za podjetja, vlado in družbo. Veliko teh vzpodbudnih trendov že poteka.

Ena od vodilnih idej za UI je bila vedno, da ko se s stroji poskrbi za manualno delo (to je ročno delo, kjer se povečuje sposobnosti usposobljenih strokovnjakov, kot so zdravniki, inženirji ali pa same rutinske odločitve), bodo ljudje lahko svobodno namenili svoj čas za ustvarjalna prizadevanja ali pa preživljanje prostega časa.

Vendar pa, kot pravi Chace, bi to zahtevalo obstoj »gospodarstva obilja« – utopije, podobne kot smo jo lahko videli v znanstvenofantastični seriji Zvezdne steze (Star Trek), kjer so sredstva za izpolnjevanje naših osnovnih potreb (preživljanja in zavetja), tako zelo dostopna, da so v bistvu brezplačna.

Brez tega se bodo ljudje znašli v položaju, v katerem bi morali med seboj tekmovati za kakršna koli plačana delovna mesta, ki so še vedno na voljo ljudem, v delovni sili, v kateri prevladuje robot.

Če vam predstavim na primeru: na preprost način bi popolnoma avtomatizirana kmetija v teoriji zagotavljala hrano po nižjih cenah, kot če bi hrano pridelovale človeške kmečke roke, upravljavci strojev, upravno osebje, operativci za distribucijo in varnostniki. Vendar, če bi lastnik kmetije pridelane dobrine še vedno prodajal najvišjemu ponudniku, bi obstajale neenakosti glede tega, kako se ta živila porazdeli med prebivalstvo in seveda, obstajal bi potencial za revščino. Nič novega – seveda je ta podrazred skozi zgodovino vedno obstajal. Vendar se ne sklada z idejo o utopiji iz serije Zvezdne steze, ki jo moramo imeti v mislih, preden lahko vladavino udobno predamo v roke strojev.

Idealen način bi bil postopen in upravljan prehod na pametno strojno vodeno gospodarstvo. Ta proces bi vključeval skrben nadzor nad tem, katere človeške vloge so avtomatizirane. Tako bi lahko zagotovili tudi, da so na voljo številni viri za podporo tistim, ki na žalost ugotovijo, da jim umetna inteligenca ali pametni stroj ne zgolj olajšuje delo, vendar jih na delovnem mestu praktično zamenja.

Problem je v tem, da bi to zahtevalo dva elementa: usklajeno in informirano prizadevanje vlad in regulatorjev – da bi razumeli obseg izziva in omogočili pravni okvir za to. Seveda pa tudi sprejemanje tistih, ki vodijo tehnološko industrijo – da je za pravilno spremembo bolj pomemben motiv kot dobiček.

Zdi se, da se nobena od teh verjetnosti ne bo zgodila kmalu. Kljub temu, da bi lahko tak korak ponudil vsem nam »boljše življenje«, je žal prevladujoč glavni cilj vsakega velikega podjetja še vedno ustvarjanje rasti in dobička.

Še težja naloga kot prepričanje tehnološke industrije bi lahko bilo upravljanje političnih sprememb, saj se politiki ne bi smeli osredotočati na prihodke ali dobičke.

»Ljudje niso neumni«, pravi Chace, medtem ko razpravlja o tem, kako so avtomatizirani sistemi vožnje, ki se vse pogosteje vgrajujejo v avtomobile, namenjeni zmanjšanju zaposlitvenih možnosti za ljudi, ki opravljajo delo poklicnega voznika.

Če pomislim, se strinjam z njim, saj bodo ljudje videli, kako roboti prevzemajo službe ostalim in si mislili, ne bo trajalo dolgo, da zamenjajo tudi mene – in potem bo prišlo do panike. Panike pa vodijo do zelo pokvarjenih populističnih politikov, na levi ali desni, ki so izvoljeni.

Chace tudi ne verjame, da je koncept univerzalnega osnovnega dohodka, ki ga trenutno preučujejo v nekaterih skandinavskih državah, pravi odgovor ali vsaj ne v sedanji obliki. »Problem z univerzalnim osnovnim dohodkom je, da je osnoven. Če bomo lahko storili samo to, da ljudem zagotovimo osnovni dohodek – nismo uspeli in družba verjetno ni rešena.« razlaga Chace v svoji knjigi.

Prihodnost, v kateri večina ljudi živi od dohodka, ki se financira s plodovi robotske delovne sile, medtem ko 1% »zgornjega« razreda, ki nadzoruje robote, gradi svoje imperije – ni privlačna za tiste z enakopravno miselnostjo. Vendar pa bi lahko bila to smer, kje začeti.

Če bomo sprejeli izziv, imamo lahko neverjeten svet za sebe, naše otroke in naše babice, če hočete; svet, v katerem stroji opravljajo dolgočasne in ljudje delajo vredne ter zanimive stvari.

Marko Vidrih