Iz domače kuhinje: Tipična velikonočna pojedina
Velika noč je ena najpomembnejših praznikov na slovenskem in ima pri nas dolgo tradicijo. Čeprav je njen pomen povezan predvsem s krščanstvom, se veliko noč pri nas že od nekdaj najprej povezuje s tradicionalno velikonočno prehrano.
Praznični dan se prične z velikim in bogatim velikonočnim zajtrkom, pri katerem so na mizi nepogrešljivi pirhi (obarvana kuhana jajca), hren, velikonočni kruh, potica in meso. Vse te jedi smo Slovenci v preteklosti pridelali oz. pripravili sami doma, tradicija pripravljanja velikonočne pojedine pa se je ohranila vse do današnjega dne, saj Slovenci za veliko noč še zmerom pogosto pečemo svojo potico, pirhe barvamo doma in kupujemo lokalno pridelana živila. Tudi značilno glavno velikonočno jed, šunko v testu, je enostavno pripraviti doma. Velikonočni kulinariki so se v modernih časih pridružile tudi modernejše sladice, kot so čokoladni zajčki in čokoladna jajca, vsekakor pa novodobne velikonočne slaščice ne spadajo k zgodovinski slovenski velikonočni prehrani. Glavne sestavine velikonočnega obroka pa na naši mizi niso le zato, ker so okusne, pač pa imajo tudi simbolno vrednost: šunka predstavlja Kristusovo telo, hren žeblje, s katerimi je bil pribit na križ, pirhi ponazarjajo kaplje krvi, potica ali hlebec velikonočnega kruha pa predstavlja njegovo trnovo krono.
V starih časih se je na veliko noč na mizo dajalo le najboljši kos mesa, ki so ga takoj po kolinah dali na stran in čuvali posebej za to priložnost. Danes tradicionalno jemo kračo ali šunko, ponekod oboje. Prekmurska šunka, prekajena in sušena mesnina, se uvršča na seznam zaščitenih slovenskih izdelkov v Evropski uniji, in Slovenci jo zaradi njene kakovosti, okusa in specifičnega vonja pogosto izberejo za to priložnost. Pri nas ob šunki tradicionalno uživamo domači, precej pekoč hren, ki ga najdemo na skorajda vsakem slovenskem zeliščnem vrtu. Grenka zelišča bi naj bila koristna za prebavo in bi torej nevtralizirala težko in mastno meso, ki ga zaužijemo ob veliki noči.
Velikonočni kruh, ki je bolj aromatičen in sladek od drugih kruhov, simbolizira dobroto in obilje. V preteklosti so Slovenci velikonočni kruh spekli doma. Za nedeljski velikonočni zajtrk so ga sveže pečenega postavili na mizo, kjer ni smela manjkati tudi domača slovenska potica, ki je lahko orehova, orehova z rozinami, pehtranova, pehtranova s skuto, včasih pa jo je nadomestila tudi pogača.
Velikonočna pojedina se tradicionalno prične tako, da glava družine razreže in razdeli prvi pirh ter kose ponudi vsem članom družine, kar simbolizira njeno povezanost in skupnost. Iz tega razloga velikonočna pojedina ni le pregrešni obrok, pač pa tudi priložnost, da z najbližjimi preživimo nekaj časa in prepoznamo pomembnost družinske skupnosti.
Prehranski svetovalci kljub temu opozarjajo, da je velikonočna hrana precej težka in tudi slana, in da bomo našemu telesu naredili veliko uslugo, če bomo ob njej pili zadostne količine vode. Čeprav je velika noč čas za uživanje ob dobrotah, ki prija zlasti tistim, ki so se pred tem postili, opozarjajo, naj s težko hrano ne pretiravamo, naj ne pozabimo na gibanje, na razne prehranske omejitve ali na specifične zdravstvene težave, ki bi jih utegnili poslabšati s prekomernim uživanjem našemu telesu škodljivih živil. Tradicionalno se za veliko noč niso omejevali, drži pa, do so nekaj časa pred njo in po njej jedli bolj skromno, po navadi zaradi pomanjkanja.
V današnjem času se nam pogosto zgodi, da nam še dolgo po veliki noči ostane ogromno ostankov velikonočne hrane, ki nazadnje pristanejo v smeteh. Še posebej letos, ko so obiski odsvetovani in Slovenci ne bomo preizkušali velikonočnih dobrot pri več domačijah, je pametno premisliti, koliko hrane je res treba kupiti, da si ne bomo povzročali nepotrebnih stroškov in da hrane ne bomo metali proč.
