Koronavirusna žarišča med migranti

Zdravstveni delavci so v okolici grškega mesta Kranidi v južni Grčiji identificirali 150 novih okužb s koronavirusom, od tega 148 pri prosilcih za azil, nastanjenih v tamkajšnjem trenutno praznem hotelu. To je prvo tako množično odkritje okužb pri prebežnikih, ki pred vse nas postavlja jasno dejstvo: kombinacija masovnih (ilegalnih) migracij in koronavirusa je resno tveganje.

Koliko migrantov je v resnici okuženih in kje se nahajajo, ne ve nihče. Jasno pa je, da ob izredno nizkih higienskih standardih in visoki prenaseljenosti migrantski centri postajajo najbolj vroča žarišča koronavirusa.

Stanje je zaskrbljujoče

Za Slovenijo je ključna situacija v Grčiji kot vstopni točki na Evropski kontinent. Podatki o skupnem številu migrantov na Balkanski poti, ki vodi tudi preko Slovenije, so si nasprotujoči. Združeni narodi tam v letu 2020 beležijo manj kot 10,000 prihodov v državo, medtem ko je Deutsche Welle konec lanskega leta poročal, da grška vlada realno pričakuje okoli 100,000 prihodov.

Po podatkih nevladne organizacije IRC se v Grčiji trenutno nahaja 50,000 migrantov, od tega jih je samo v zloglasnem taborišču Moria na otoku Lesbos 20,000. Taborišče je kar sedemkrat prenaseljeno. Grška vlada skuša stisko vsaj delno rešiti s preseljevanjem migrantov v turistične kapacitete, s čimer bi lažje nadzorovala virus in početje migrantov samih.

Hud problem pa predstavlja dejstvo, da migranti ne nameravajo ostati v Grčiji, ampak se v veliki večini odpravijo na sever. Po nedavnih ocenah jih je bilo pred dvema mesecema v BiH okoli 10,000, v Srbiji pa celo do 16,000. Zavedati se moramo, da zaradi dobro varovane madžarske meje ti ljudje v države zahodne Evrope želijo vstopiti preko Slovenije. Njihovo nenadzorovano gibanje za državljane predstavlja neposredno grožnjo ne le varnosti, pač pa tudi njihovemu zdravju. Ponavljam, dolžnost politike je, da ta problem reši.

Tujina ukrepa

Veljalo je, da to problematiko naslavlja večinoma konservativnejša politika, a kruto resničnost počasi spoznavajo tudi levičarji. No, predvsem v tujini. Omenjeni IRC, denimo, vodi nekdanji britanski zunanji minister, laburist David Miliband. Njegova organizacija je pokazala visok nivo prizadevanja za zajezitev virusa med migranti. Z naslavljanjem realnih tem kaže, da se zaveda resnosti situacije in morebitnih posledic, in v tem duhu (vsaj trenutno) sodeluje s konservativno vlado premiera Micotakisa.

Kaj pa naša politika?

Žalostno in že kar v nebo vpijoče pa je, da na kaj takega v Sloveniji ne moremo upati. Kljub temu, da je realnost za vse popolnoma ista, je slovenska levica noče videti. Premostitev razlik v korist državljanov? Kje pa! Sodelovanje z desno vlado? Bog ne daj!

Sedanja vlada velja za desnosredinsko, in daje velik poudarek varnosti države in prebivalstva. Večina držav je za zajezitev virusa omejila tudi sicer zakonite migracije običajnih državljanov, in nedopustno je, da ilegalne migracije oseb z visokim tveganjem okužbe še vedno nemoteno potekajo, zato vlada s podporo SLS in predsednika RS Boruta Pahorja meni, da je primerno, da vojska prevzame del nalog pri varovanju schengenske meje in takšne migracije zmanjša v največji možni meri.

Nasprotniki (SD, Levica, LMŠ in SAB) to vidijo kot militarizacijo, kakršnokoli prisotnost varnostnih organov pa kot poseganje v svoboščine, zato nočejo zagotoviti dvotretjinske večine v Državnem zboru, da bi se zakon lahko aktiviral. Do zgoraj predstavljene problematike so pristopili dokaj svojstveno, če se milo izrazim, dokazali pa so, da so se na krizne razmere popolnoma nesposobni primerno odzvati.

Dejstvo, da so nekateri migranti okuženi s koronavirusom, je Levica spolitizirala do neprepoznavnosti; Luka Mesec je na Facebooku celo zapisal, da je to laž. Realnost so hoteli skriti pod plašč politične korektnosti: lahko rečemo, da se je z virusom okužil Janez, ne smemo pa reči, da se je okužila Fatima. Desnica je to videla kot realen problem, levica zgolj kot neutemeljeno obrekovanje.

Nevarnostim, ki jih s seboj prinašajo ilegalne migracije, so najbolj izpostavljeni ob naši južni meji živeči ljudje. Leva politika sicer trdi, da te ljudi podpira, a kot je razvidno iz spodnjega tvita, bolj v besedah, kot pa v mislih, kaj šele v dejanjih:

Neskladje med besedami in dejanji predsednika SD Židana nikakor ne daje občutka podpore. Ne dvomim, da bi si sekretar Kangler res vzel čas in se z vami odpravil mednje. Dvomim pa, da je gospod Židan njegovo ponudbo sprejel.

Ne le sekretarja Kanglerja, Židan je pustil na cedilu tudi strankarskega kolega, sicer župana Ilirske Bistrice, Emila Rojca. Ta se je dvignil nad strankarske zamere in ministru Toninu predal dejansko mnenje županov 23 obmejnih občin: ljudje želijo, da bi jih varovala vojska.

Stališča ministra Tonina glede varovanja države in migrantske problematike, posebno v kombinaciji s koronavirusom, lahko ocenimo kot pragmatična in koristna, kar pa za stališča opozicije ne velja. Slednja temeljijo na napačnih ideoloških postavkah (vojsko prikazujejo malodane kot sovražnico naroda), niso strokovno utemeljena in so za Slovenijo škodljiva.

Trhli argumenti opozicije

Eden takšnih “strokovnih” opozicijskih argumentov proti napotitvi SV na mejo je bil, da so balkanske države zaprle meje, zato lahko pričakujemo zmanjšanje dotoka ilegalnih migrantov. No, južne države so zaprle meje za običajne državljane. Kot je znano, pa ilegalni migranti ne hodijo s potnimi listi na mejne prehode. Zaradi povečanih potreb po policistih v notranjosti so zelene meje vseh držav bolj prehodne, zato se dotok migrantov povečuje.

Policija je v prvih treh mesecih letošnjega leta zabeležila 1,835 ilegalnih prehodov meje, kar je za 6,5 % več kot v enakem obdobju lani. Ta statistika meče težko senco dvoma na strokovnost g. Črnčeca:

Izključno za marec njegova izjava sicer velja, a mogoče bi moral upoštevati tudi dejstvo, da se govori le o prestreženih ilegalnih prehodih. Koliko je bilo uspelih prehodov, je nemogoče določiti. Jasno je, da je ob odsotnosti varnostnih sil na meji ilegalnih prehodov več, zabeleženih pa jih je manj. O realnem padcu torej ne moremo govoriti z nobeno gotovostjo.

Policija je že davno tega opozarjala na kadrovsko podhranjenost, saj ni mogla več zagotavljati zadostne učinkovitosti, zato je vlado prosila za pomoč SV. A “strokovno” podkovana politika tega ni dopustila.

Razlike so močnejše od skrbi za državljane

Povzel sem le nekaj v nebo vpijočih nesmislov in zavajanj, ki Slovenijo in njene državljane držijo stran od večje varnosti in kakovosti življenja. Kljub resnim grožnjam varnosti in zdravju državljanov se del opozicije obrača popolnoma stran, del pa nevarnost podcenjuje.

Razmere kažejo, da bo aktivacija 37. a člena v kratkem ne le potrebna, pač pa tudi nujna. Upajmo, da bo prevladala zdrava pamet in ne vztrajanje v zmotah zgolj iz principa. A realno nič ne kaže na to, saj je za nekatere poudarjanje ideoloških razlik in osebnih zamer pomembnejše od varnosti in zdravja državljanov.