Čustva nas lahko dobro zafrknejo

Dopusti. Čakali smo celo leto, delali, varčevali, delali plane in se veselili, da končno malo zadihamo in smo skupaj z družino. Nekje ob plaži, morju ali v hribih, v miru, tišini, sproščeni, dobre volje. Nekako tako.

Služba in vsakodnevni stres po celem letu morata nekje pustiti posledice. Včasih pa tudi kakšna situacija pred dopustom, ki je nismo predvideli. Letos je vsekakor to covid-19, ki nas spravlja v godljo. Razmere v državah se spreminjajo, zaostrujejo, število obolelih narašča, stanje na mejnih prehodih pa je iz danes na jutri negotovo. Priznajmo, ni prijetno. Naša podzavest seveda takoj začne delovati po svoje. Kdor se je odločil za dopust na Hrvaškem, bo razumel. Torej, na dopust gremo in naša zagnanost, volja, da bomo končno uživali ob jutranjem teku, v miru ob sončnem vzhodu telovadili in popili okusen smuti ali kavo, tudi.  

Ko se le odločimo in gremo, prispemo, pa se nekaj zgodi.

Vse skrbi, potlačena čustva, podzavest začneta delati svoje.

Za spremembo rabimo kar nekaj časa več, da se do tega pripravimo. Nismo isti. Nismo enaki. To nismo mi, nismo si podobni.

Prebavne težave, bruhanje, driska, glavobol. Razmišljamo o tem, kaj smo prejšnje dni jedli, pili. Ne pridemo do zaključka, saj se prehranjujemo vedno enako. Kar se da primerno našemu slogu. Kasneje, po napornem dnevu pa spoznamo, da so to tipični znaki stresa. Vse skrbi so prišle za nami. Tako službene, kot tudi druge iz vsakdanjega življenja. Poleg vseh skrbi o denarju, zdravju, odnosih pa še poslušamo poročila, radio, beremo dnevne novice. Postaja nam še bolj slabo, imamo prebavne težave in smo apatični. Mine nas volja do dopusta, gibanja, hrane. Samo ležali bi, spali, gledali v zrak in razmišljali o tem, KAJ BO?!

Seveda verjamemo v to, da nam bo kakšna aktivnost spremenila razpoloženje, le spraviti k začetku se je potrebno.

Pa je v vseh primerih tako?

Ni. Ko smo pod neizbežnim stresom, ko se bojimo za »preživetje« in je naša prihodnost v oblakih, včasih ne najdemo niti atoma moči, da bi se pognali v akcijo. Če tudi začnemo s tekom ali nam ljubo vadbo, kaj kmalu zmanjka moči. Naše misli so tako zatopljene, tako črnoglede, da smo popolnoma otopeli. Takrat ne zmoremo nič. Nekaj delamo, a takoj opazimo, da ni to to. Preskakujemo vaje, naredimo manj ponovitev, dodatnega stiskanja mišic ni. Stisniti ne moremo niti trupa, niti poskrbeti za pravilno držo telesa. Ni moči. Naša skrb je nekaj drugega. Večinoma ne vztrajamo dolgo, ko se odločimo, da je čista zguba časa, da delamo nekaj, na kar ne bo učinka, tako da zadevo zaključimo in se vrnemo k nadaljnjem tuhtanju o tem, KAJ BO?!

Ker smo se tako odločili. Ker v vse to, VERJAMEMO. Ker smo pozabili eno misel: »Spremeni misli, spremeni svoj dan.« Pozabili smo, da sedanji trenutek ni pravi čas za reševanje težav o prihodnosti. Ker težav dejansko še ni. Niti posledic. Ne moremo reševati ne eno in ne drugo. Niti ne vemo, kaj se bo zgodilo, kakšen bo potek dogodkov in kako se bodo lahko reševali. Namesto razuma nas vodijo čustva.

Od kje pridejo čustva? USTVARIMO JIH SAMI.

»Dražljaj vstopi v naše telo, je nato interpretiran, povzroči odziv telesa, odziv telesa pa povzroči čustvo.« (Matjaž Erjavec)

Strah, žalost in zavidanje nas zadovoljijo z zelo nizkimi cilji. Ni nam vredno da bi naredili kaj več, si ne želimo nekaj več, niti nam stvari niso pomembne. Vseeno nam je.

Jeza, sram, ogorčenje, krivda na nas delujejo drugače. Zaradi njih se bomo prej pripravili do tveganja in do fizičnega napora. Svojo jezo želimo in moramo spraviti iz sebe, saj bi drugače lahko kar eksplodirali. Kadar smo jezni naj bi pretepali svoj vzglavnik, boksarsko vrečo, ali pa svojo agresijo pomirili z intenzivno vadbo.

Pozitivna čustva kot so navdušenje, sreča, zaljubljenost, veselje in ponos nam ne povzročata toliko težav, kar se tiče športnih aktivnosti, saj smo že tako pod dozo »pravega adrenalina«. Kar nam škoduje je lahko samo pretiravanje in da svoje sposobnosti malo precenimo, več tvegamo.

Čustva zelo vplivajo na naše razpoloženje, miselnost in so tudi naš pogon za delovanje.

Vidimo, da je zelo pomembno, kako se počutimo, kakšna so naša čustva, podzavest. Pomembno je tudi, da čustva prepoznamo in se naučimo opazovati sami sebe, svoje obnašanje. Ne smemo dovoliti, da nas okupirajo, zasvojijo, vodijo. Takrat, ko mine nekaj časa in smo še vedno otopeli in nam ni do ničesar, le pogumno naredimo korak nazaj in poglejmo sliko malo drugače. S pozitivne plati. Opreti se na dejstva in logiko je v tistem trenutku najbolj pomembno. Poiskati pluse in minuse, ter takoj v akcijo. Vendar. Na svetu ni veliko ljudi, ki bi se v vsakem trenutku zavedala, kaj točno čuti. Še manj, da bi vedeli vzrok zanj. Razumevanje svojih čustev in čustev drugih je nekaj najtežjega.

Čustva imajo velik vpliv na naše telo in naše zdravje.

Pridejo dnevi, ko enostavno ne moremo biti fizično aktivni. Takrat se zavestno ustavimo, namenimo svoj čas za nekaj globokih vdihov, dolg nasmeh, ter si privoščimo mirno popoldne ali večer. Čas za počitek, branje, ležanje ali sprehod. Slediti srcu in razumu je najboljši recepet. Potrebujemo tudi mirnost, zbranost, spanje in lenarjenje. Tudi to je del procesa pri bolj zdravem načinu življenja. Naučiti se poslušati svoje telo in ne za vsako ceno početi nekaj, kar nas na koncu pripelje do obupa.