Kako blizu smo uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka?

Že nekaj let smo priča burnim razpravam na temo morebitne implementacije univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Ideja, da bi država vsak mesec vsakemu posamezniku izplačala enoten znesek denarja in s tem vsem članom družbe zagotovila določeno socialno in ekonomsko varnost, ima številne privržence kot tudi nasprotnike.

Ideja sicer ni nekaj novega, saj naj bi zametke le-te že v začetku 16. stoletja oblikovala renesančna humanista Thomas More in Johannes Ludovicus Vives. Vives je v svojem delu utemeljil teorijo o socialnih pomočeh in predlagal prvi sistem socialne pomoči, ki naj bi bil osnovan na načelu solidarnosti.

Pilotne raziskave so pokazale pozitiven vpliv na zdravje in podjetnost prejemnikov

Kljub temu, da do sedaj še nobena država ni uvedla UTD, pa so bile na manjšem vzorcu ljudi že izvedene številne raziskave, s katerimi so želele posamezne države preveriti učinke tovrstnega ukrepa.

Eden bolj znanih eksperimentov je tisti, ki ga je izvedla Finska. Raziskava je trajala dve leti, 2.000 brezposelnih ljudi je v tem času prejemalo redno mesečno izplačilo v višini 560 evrov. Pokazal se je pozitiven vpliv ukrepa na zdravje prejemnikov; ti so poročali o nižji stopnji stresa, boljšemu spancu, znižala pa se je tudi pogostost depresivnih in anksioznih motenj.

Nekateri udeleženci so začeli z lastnimi projekti, pisanjem knjig in prostovoljnim delom. Poročali so o večjem občutku nadzora nad svojim življenjem. Vseeno se UTD v tem primeru ni izkazal kot motivator pri iskanju dela, saj je bila ob koncu raziskave zaposlenost te skupine le za 1 odstotek večja kot pri testni skupini, ki UTD-ja ni prejemala.

Podoben eksperiment, ki ga je izvedla Namibija, je pokazal, da so prejemniki UTD-ja postali bolj podjetni, hitreje so se odločili za razvoj podjetniških idej, otroci so bili bolje prehranjeni, zmanjšala pa se je tudi raven izkoriščanja žensk, saj so le-te imele možnost, da preživijo brez pomoči partnerja.

Leta 1976 je bila narejena podobna raziskava v Kanadi. Rezultati so pokazali pozitiven vpliv na zdravje prejemnikov enotnega zneska, posledično so se znižali stroški zdravstvene oskrbe.

Prejšnji teden se je eksperimenta v zvezi z UTD-jem lotila tudi Nemčija. V sklopu raziskave bo 120 njenih državljanov prejemalo 1.200 evrov mesečno. Gre za znesek, za katerega za nemške razmere velja, da kot prihodek na osebo nahaja tik nad pragom revščine. Raziskovalci bodo izsledke primerjali s tistimi pri skupini 1.380 ljudi, ki dodatka ne bodo dobili.

Podobne raziskave so bile sicer izvedene še na Nizozemskem, v Indiji, v Avstraliji in na Novi Zelandiji.

Argumenti zagovornikov in nasprotnikov UTD

Dejstvo je, da živimo v časih hitrih sprememb, intenzivnega tehnološkega razvoja, digitalizacije in avtomatizacije. Velik delež obstoječih delovnih mest naj bi že v naslednjih letih izginil. Najti bo torej treba mehanizme, s katerimi se bomo spopadali s temi spremembami. Med njimi sta tudi ideja o skrajšanem delovnem času in uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka.

Zagovorniki uvedbe UTD-ja kot glavne učinke takega sistema vidijo pozitiven vpliv na zdravstveno stanje in počutje prejemnikov, odpravo revščine in zmanjšanje družbene neenakosti. V zdajšnjem stanju so številni posamezniki, ki živijo pod pragom revščine, preveč ponosni, da bi zaprosili za pomoč, UTD pa bi prejeli vsi, brez izjeme.

Pri uvedbi UTD-ja naj bi šlo za nov način snovanja socialne države in ohranjanje ravnovesja med potrebami dela in družbe. V večji meri bi se ohranilo individualnost in svobodo posameznika. Pomembna prednost uvedbe UTD-ja bi bila tudi poenostavitev uradniških postopkov. V zdajšnjem stanju se v namene dodelitve pomoči in dodatkov obravnava vsakega posameznika posebej, UTD pa bi zagotavljal enak dodaten znesek za vse.

Po drugi strani nasprotniki uvedbe UTD-ja izpostavljajo bojazen, da bi bili brezposelni prejemniki v manjši meri motivirani pri iskanju službe. Smiselno bi bilo določiti tolikšen znesek, ki bi posameznikom sicer omogočil preživetje, vendar pa ne bi bil tako visok, da bi se z njim v celoti zadovoljili. Izpostavlja se tudi možnost, da bi delodajalci izkoriščali tovrstni ukrep in na ta račun znižali plače. Nasprotniki se tudi sprašujejo, če je res pravično, da bi dodatek prejemali tudi najbogatejši posamezniki. Ekonomisti po drugi strani opozarjajo na možnost povišanja cen v primeru uvedbe UTD-ja.

Španija najbližje uresničevanju ideje o UTD

Švica je pred kratkim razpisala referendum na temo uvedbe UTD-ja, ki pa s strani večinskega prebivalstva ni bil podprt. Je pa bilo ugotovljeno, da se število prebivalcev, ki so tej ideji naklonjeni, iz leta v leto veča.

Trenutno je Španija tista, ki je najbližje uvedbi UTD-ja. Načrtuje namreč redno nakazilo mesečnega zneska v višini 1.100 evrov 2 milijonoma najrevnejšim državljanom. Podobne ukrepe načrtujeta Francija in Italija.

Kako pa kaže z uvedbo UTD-ja v Sloveniji? Ena glavnih zagovornic uvedbe UTD-ja pri nas je dr. Valerija Korošec. Zagovarja uvedbo UTD-ja za vse državljane, pri čemer naj bi se začelo z dodelitvijo zneska v višini 300 evrov, potem pa bi se ta znesek sčasoma povišalo. Velika podpornica UTD-ja je tudi socialna psihologinja dr. Mirjana Ule z ljubljanske fakultete za družbene vede. »Slovenija je kot majhna država zelo primerna za tak alternativni program, ki bi bil rešitev mnogih socialnih problemov,« pravi dr. Uletova.

Sicer pa so na Ministrstvu za delo, kot so nam sporočili, že predlagali implementacijo UTD kot prvi tovrstni ukrep. Vsi otroci ne glede na finančno izhodišče bi tako prejemali enoten znesek. V Sloveniji je velik problem tudi revščina ljudi v starostni skupini nad 65 let. Načrtuje se, da bi bilo starejše prebivalstvo drugo v vrsti pri realizaciji ideje o UTD.

Poleg UTD je zanimiv tudi sistem spodbud »narediti delo donosno«

Sistem ukrepov »narediti delo donosno« oziroma »making work pay« je usmerjen v posameznika, ki ga spodbuja k zaposlitvi. Znano je namreč, da se posamezniku ali družini dostikrat lahko bolj izplača ostati brezposeln ter prejemati socialne transferje in druge dodatke, kot prejemati minimalno oziroma nizko plačo pri redni zaposlitvi.

Sistem tovrstnih ukrepov je tako usmerjen v prihodke ob zaposlitvi, ki so v vsakem primeru višji od socialne denarne pomoči. Ob nižji plači zaposleni namreč prejema še določene dodatke na zaposlenost.

Tovrstnih ukrepov se je leta 2009 lotila Francija, ki je implementirala solidarnostni dohodek, minimalni dohodek in ugodnosti za zaposlovanje. Velika Britanija je med leti 1997 in 2010 uvedla minimalno plačo in davčne olajšave za zaposlene. Nemčija pa je leta 2015 uvedla minimalno urno postavko, s čimer sicer ni dosegla želenega učinka, saj je zaposlenost padla, povečale pa so se alternativne oblike dela.

V Sloveniji se politika »narediti delo bolj donosno« izvaja predvsem prek raznih projektov, ki brezposelnim osebam omogočajo boljše zaposlitvene možnosti. To so projekti Trajno zaposlovanje mladih, Učne delavnice, Usposabljanje na delovnem mestu in drugo.

Kljub temu, da morda izgleda, da gre pri UTD-ju in »narediti delo donosno« za dva nasprotna ukrepa imata oba enak cilj – zmanjšati brezposelnost. Dr. Korošec in dr. Uletova zaključujeta, da bi uvedba UTD-ja, brezposelnega posameznika v večji meri motivirala za iskanje dela kot trenutni sistem socialnih transferjev. S tem, ko bi se oseba zaposlila, namreč ne bi izgubila mesečnega dodatka temveč bi se ji ta le prištel k plači, ki bi jo prejemala za opravljanje dela.