Naprej na vsebino

Erdogan ante portas

Evropska celina se ob Bosporju, tam, kjer je bilo nekoč srce grško govorečega vzhodnorimskega imperija, približa Aziji. Ta »stražni položaj« so, ne da bi se zavedali, v davnini prevzeli predniki Grkov, ko so se naselili na skrajni južni del Balkanskega polotoka. Od takrat naprej lahko prav tam sledimo spopadom med Zahodom in Vzhodom, spopadom različnih civilizacijskih teženj. Začnemo lahko z napol mitično trojansko vojno, ko so združeni Grki napadli maloazijski Ilion. Ta spopad je bil uvod v grško naseljevanje maloazijskih obal in nastanka mest, kot je bil Milet, kjer se je stoletja pozneje začela razvijati grška filozofija in so bili s tem položeni temelji grškega, pozneje tudi evropskega razmišljanja.

Pomorska bitka pred Miletom leta 500 pred Kr. je bila uvod v serijo spopadov, ko so Perzijci ogrožali Grčijo in to, kar je pozneje postalo Evropa. Sledila je bitka na Maratonskem polju leta 490 pred Kr., bitka pri Termopilah, kjer se je 3000 Špartancev do zadnjega moža borilo proti ogromni perzijski premoči, zmaga grškega ladjevja pri Salamini leta 480 pred Kr. in grška zmaga pri Platajah naslednje leto.

Preberite še:

Ali Pariz gori?

Komisarka Erika

Aleksander Veliki je potem v 4. stoletju pred Kr. vojaško odstranil stalno pretečo perzijsko nevarnost. Pozneje so Rimljani zasedli največji del Aleksandrovih osvojitev. Zahod, to se pravi Rimski imperij, je obkrožil in osvojil ves evropsko-mediteranski svet, vendar je njegov vzhodni, bizantinski del ostal po jeziku in kulturi grški.

Protiudarec Vzhoda je prišel v 7. in 8. stoletju, ko so arabske islamske vojske osvojile vzhodni del Sredozemlja, Severno Afriko, Španijo, Sicilijo in vzhodno Anatolijo. Ko je Arabcem »zmanjkalo sape«, so prišli Turki in nadaljevali arabsko sveto vojno. Uničili so Vzhodno rimsko cesarstvo in se kot kuga razlili po Balkanu. Plenili in pobijali so tudi po naši Sloveniji in se dvakrat pojavili pred Dunajem. Njihovi napadi so bili drugačni, kot so bile vojne znotraj Evrope: imeli so genociden značaj, evropsko prebivalstvo je bilo treba uničevati in zasužnjevati in mu potem vsiliti islam.

Ker islam ni pospeševal znanosti in tehnološkega razvoja, se je tudi Turčija po stoletjih upehala. Turki niso mogli konkurirati razvoju evropske civilizacije, katerega del je bil tudi velik tehnološki napredek. Postali so »bolnik ob Bosporju« in v začetku 20. stoletja izgubili skoraj vsa evropska ozemlja. Potem se je pojavil »zdravnik« v podobi Ataturka, ki je predpisal zdravilo: evropeizacijo Turčije, odpravil je arabske črke, prepovedal je fese in turbane ter zakrivanje žensk. Veličastno Cerkev svete Božje modrosti, ki jo je dal zgraditi bizantinski cesar Justinijan in ki so jo Turki spremenili v mošejo, je spremenil v muzej.

Hladna vojna po nastanku komunizma je potem omogočila bistveno okrepitev Turčije, saj je kot pomembna članica NATA dobivala ogromno ameriško vojaško in drugačno pomoč.

Z uspešnim gospodarstvom, demografsko eksplozijo in močno vojsko je sedaj Turčija nekaka sredozemska velesila. V Evropi ni bilo malo politikov, ki so Turke videli v EU. Da je Turčija v svojem bistvu nekompatibilna z evropsko civilizacijo, ni prišlo na misel nikomur.

 Evropa je v dobri veri, da je demokracija vedno nekaj dobrega, ves čas podpirala demokratizacijo Turčije, kar je na površje prineslo islamizacijo in Erdogana. Turčija postaja pod njegovim vodstvom vse bolj islamska, spogleduje se z džihadom, vrača se v svoje stare tirnice, postaja grožnja Evropi, krščanstvu in evropski civilizaciji. Vsega tega  Erdogan sploh ne skriva. Posebna oblika boja je, da nam pošilja migrante in s tem ruši evropsko notranjo stabilnost. Cerkev svete Božje modrosti je spet spremenil v mošejo. S tem dejanjem se je izenačil s sultanom Mehmedom II., ki je osvojil Konstantinopel in uničil Vzhodno rimsko cesarstvo. Vse to so sporočila, ki bi jih evropski politiki morali razumeti.

Sedanji spor med Turki in Grki je le na videz gospodarski. Je tudi provokacija, izzivanje Grkov in nemočnih Evropejcev. Turki iščejo plin in nafto v morju, ki ga imajo Grki za svojega. Ampak ali niso grške vode tudi evropske vode, ali ni vdor v Grčijo vdor v Evropo? Grški poraz pa bi bil poraz vse Evrope.

Pri tem na videz gospodarskem sporu ne moremo mimo zgodovinskega konteksta, ne moremo mimo vseh vojn, ki sem jih omenil. Moramo se zavedati, da je ta spor tudi že del globalnega spopada. Evropa bi morala podpreti svojo članico, če bo treba, tudi z orožjem. Toda ali so evropski politiki to sposobni razumeti? So sposobni razumeti karkoli, kar presega njihove splošne formule o človekovih pravicah in demokraciji? Bo na koncu odločala  zunanjetrgovinska bilanca? Turčija je pomemben nemški gospodarski partner in zato Nemčija poziva k pogajanjem, kot da bi tudi Grčija ogrožala Turčijo. Če se usedeš za pogajalsko mizo, si že del problema in moraš računati na kompromisno rešitev. V tem primeru bi torej Grčija morala nekoliko popustiti in bi nekaj izgubila. Že to bi bil za Erdogana korak k zmagi.

Zadnji bizantinski cesar Konstantin je zaradi turške nevarnosti potoval po Evropi in moledoval za pomoč. Razen nekaj čet Benečanov in Genovežanov pomoči ni bilo. Vemo, kakšne so bile posledice.

Erdogan je dovolj dolgo pošiljal sporočila, za kaj pri njegovi politiki gre. Sedaj, ko grožnje spreminja v prvi agresivni korak, bi ga bilo treba ustaviti, da ne bo prepozno.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice