Slovenski ljudski pregovori III
Pregovori so zanimive ljudske modrosti, nastale iz življenjskih izkušenj slovenskih ljudi skozi čas. V nekaj besedah skušajo povzeti misel in jo podati včasih hudomušno, drugič igrivo, tretjič robato ali pa tako zavito, da jo komaj znamo razvozlati. Vsakič pa so to dragoceni drobci naših prednikov za nas in za vse tiste za nami.
Preberite še:
Da ima koza denar, gospa bi ji rekli.
Že Prešeren je v svojih brezčasnih pesmih ošvrknil družbo: le petica da ime sloveče, človek toliko velja, kar plača, modrost, pravičnost, učenost pa nimajo prave vrednosti in veljave. To ironično ponazarja ta posrečeno šegavi ljudski pregovor.
Ako se samo kuha, je slaba juha.
Nič ni dobro prepustiti samo sebi, da teče brez cilja in nadzora; če imamo pred sabo jasno sliko tega, kar želimo, in vsak trenutek korak za korakom to izpolnjujemo in gradimo, nas bo tudi izid nenehnega truda nagradil – juha, kot jo za primerjavo uporablja ta pregovor, bo okusna in ravno prav začinjena.
Bolje je site komarje trpeti kot gladne dopuščati.
Ni nujno, da nas vsak komar piči – in ni nujno, da je vsaka situacija, ki je na videz brezizhodna in usodna, za nas že vnaprej pogubna – če precenimo in pretehtamo vse vidike, lahko s pametnim načrtovanjem iz zelo neugodnega položaja ustvarimo zase pozitivno izkušnjo.
Kdor veliko govori, veliko ve ali veliko laže.
Gostobesednost že od nekdaj ne velja za posebno vrlino. Če veliko govorimo, moramo zelo veliko vedeti, da nam ne zmanjka snovi za nepretrgano »nastopanje« pred drugimi, ker pa je tako obširno znanje bolj redka vrlina, si pri tem največkrat pomagamo z dodatki in vložki iz domišljijskega sveta.
Kdor ni prišel dlje od korita, temu je vsaka mlaka morje.
Ozko življenjsko okolje ustvarja ozkomiselnost. Če si želimo pridobiti široko znanje in odprt pogled na svet, moramo pokukati izza svojih zidov in na široko odpreti oči. In se biti vsak trenutek pripravljeni učiti in izkušati kaj novega – da ne ostanemo v »mlaki« življenja.
Ko bi človek vse grenjave povsem izpil, en trenutek povsem živ bi ne bil.
Žalost, razočaranje, obup, razžaljenost – vse te »grenjave« so del življenja, ampak moramo najti pot, da od nas tudi odidejo, in jih nadomestiti s svetlimi trenutki, sicer nas lahko pokončajo.
Bogatec je toliko zadovoljen s svojim bogastvom kot siromak z beraštvom.
Zelo poučna misel: v življenju je vse natanko tako, kot si ustvarimo sami. Ni vse odvisno od zunanjih danosti, ampak od tega, kaj vsak od nas naredi z njimi. Pri bogatašu in siromaku ni vnaprej določeno, kateri od njiju bo bolj in kateri manj zadovoljen s svojim življenjem.
Prag je najvišja gora.
Vedno je najteže začeti, narediti prvi korak in stopiti čez prag. To zahteva od nas vso moč, veščine, pogum in znanje, ki jih nosimo v sebi – kot bi lezli na Triglav.
Na nizkega osla se lahko vsakdo povzpne.
Nizki cilji so hitro in lahko dosegljivi vsakomur, višji cilji pa zahtevajo od nas večji napor in več tveganja – ampak zato prinašajo več zadovoljstva ob občutku, da smo dali od sebe vse in nam je uspelo.
Kakor pozdravljaš, tako ti odzdravljajo.
Vse je v naših rokah – kar damo od sebe, se nam vrne. Vsaka naša akcija prinese reakcijo, zato ne smemo vedno krivde za vse metati na druge in na »življenje«, vedno najprej začnimo pri sebi.
Powered by Contextual Related Posts
