Odgovor inšpektorjev o »napadu na staro ženičko«
Revščina je v Sloveniji problematična že dlje časa. Vsak se ob tej agoniji znajde po svoje. Delo na črno, prodaja pod mizo, izkoriščanje socialnih transferjev in iskanje pravnih praznin je postalo skoraj nujno zlo za preživetje. Covid-19 je le že znano prakso malo bolj osvetlil in odgrnil tančice, ki so jih takratni vodilni, ki v ospredje postavljajo ravno socialo in dostojno življenje, že leta skrivali.
Prejšnji teden je v javnost pricurljal posnetek iz Maribora, ki je sedaj že umaknjen, o domnevnem nadlegovanju inšpektorjev za varno hrano stare ženičke, ki skuša svojo stisko omiliti s tem, da prodaja svoje s trudom pridelane pridelke. V njen bran sta stopila domnevno naključna možakarja in inšpektorja »primerno obdelala«. Odzivi na družabnih medijih so bili pričakovani.
Preberite tudi:
So inšpektorji ravnali napačno?
Večini bralcev in gledalcev tega posnetka se je stara ženička zasmilila in so inšpektorja označili za zlobneža, ki nima niti toliko srca, da bi stari, revni gospe pogledal čez prste.
Dejstvo je, da mora za prodajo blaga na premičnih stojnicah in prodajnih avtomatih ter za potujočo prodajalno trgovec (tudi stara ženička) pridobiti pisno soglasje lastnika ali pooblaščenega upravljavca prostora, na katerem prodaja. V tem soglasju morata biti določena prostor in časovni termin prodaje blaga.
Ravno zaradi slednjega so komentarji na družbenih omrežjih in različnih forumih ter komentarjih nekaterih medijev, ki so iz tega dogodka naredili »top zgodbo«, nerazumljivi. Zgražanje nad delom inšpektorja, navodila, kaj naj raje počnejo, primerjava s tajkuni in politiki, ki jih inšpektorji bojda ne kaznujejo, poziv k državni nepokorščini in še bi lahko naštevali so odzvanjali kar nekaj dni.
Niti en medij, ki je poročal o dogodku, ni vprašal inšpekcije za pojasnilo. Kot kaže, je situacija malce drugačna, kot je bila sprva prikazano.
Inšpekcija pojasnila svojo plat zgodbe
Včeraj je inšpektor Inšpekcije Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) – Območni urad Maribor javnosti predstavil tudi svojo plat zgodbe.
Kot so zapisali, je inšpektor po uradni dolžnosti po predhodni anonimni prijavi opravil nadzor v Mariboru. Na lokaciji opravljenega nadzora je starejša gospa ob cesti prodajala svežo zelenjavo, delno razloženo na tla, poleg improvizirane stojnice. Gospo je inšpekcija obravnavala na isti lokaciji že večkrat.
Jeseni 2019 ji je bilo izdano ustno opozorilo, januarja 2020 ji je bilo z ustno odločbo na zapisnik prepovedana prodaja in hkrati tudi opozorilo po Zakonu o prekrških. Ob tem je treba poudariti, da je tržnica oddaljena le 50 metrov (najem stojnice za 1,80 evra na dan) in da gospa ni upoštevala opozorila inšpektorja in je ponovno na nespremenjen način prodajala živila.
Hkrati je treba še posebej izpostaviti, da gre za anonimno prijavo in pojavi se dvom, ali ni bil incident režiran z namenom … Celotno dogajanje je nekdo brez dovoljenja posnel in posnetek se je znašel na spletu, kjer se je zelo hitro širil.
Torej pri zadnjem pregledu po tej anonimni prijavi je več moških oseb oviralo postopek inšpektorja. Inšpektorja so grobo žalili, žaljivo in lažno obdolževali in mu fizično grozili. Inšpektor je moral zaradi napetega vzdušja postopek prekiniti. Ko je odšel do službenega avtomobila, je za njim prišel moški in mu grozil, da ga bo pretepel.
»Tudi nekateri mediji (TV, spletni portali) so celo predvajali ta posnetek z družbenih omrežij in dodajali do inšpektorja kritične ali celo žaljive ter lažne komentarje, kot na primer ‘Inšpektor oglobil ubogo staro gospo’. Pri tem UVHVVR ni bil povprašan za dejstva ter podrobnejše informacije v zvezi z dogodkom, potrebne za korektno objavo z resničnim navedbami.
Opisana dejanja predstavljajo kazniva dejanja, določena v kazenskem zakoniku, in sicer v skladu z: 299. členom – preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi, 158. členom – razžalitev in obrekovanje, ter 160. členom – žaljiva obdolžitev, ki jih je UVHVVR že naznanila organom pregona,« je Inšpekcija Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) zapisala v svojem pojasnilu.
Vsaka zgodba ima dve plati in pravila obstajajo z razlogom, čeravno se včasih zdijo nepravična. Se je kdo vprašal, kako je pa tisti ženički, ki vloži vlogo in plača 1,8 evra na dan, da lahko svoje izdelke prodaja na stojnici?
Zgolj v razmislek zgodba, ki se je širila tudi po spletu: Starejša gospa je prodajala čebulo na tržnici in k njej je pristopila fina gospa in jo povprašala, koliko stane čebula. Ženička ji je odgovorila, da 0,25 evra za en snop. Fina gospa ji je rekla, da če ji ne da šest snopov za evro, bo šla drugam. Ženička ji je odgovorila, da naj da, kolikor sama misli, da je dovolj, saj že cel dan ni prodala nič in bo to vsaj nekaj.
Fina gospa je vzela šest snopov po evro in z nasmehom odšla, ker je »zmagala«. Usedla se je v svoj dragi avto in s prijateljico odšla na kosilo v restavracijo. Po obilnem kosilu je v krožnikih ostalo še veliko hrane, ki je ni mogla pojesti. Lastnik restavracije je prišel k mizi in preveril, ali je vse v redu. Fina gospa ga je vprašala, koliko je vse stalo, in takoj je odgovoril 88 evrov. Dala mu je 100 evrov in mu rekla, naj obdrži drobiž.
Ob tem se postavita le vprašanji: »Zakaj moramo vedno dokazovati svojo moč, kadar kupujemo pri revnih?« in »Zakaj smo radodarni do tistih, ki tega niti ne prosijo?«