Bo spolnost povzročila razkol v Katoliški cerkvi?

Od začetka letošnjega leta poteka sinoda oz. zasedanje v nemški katoliški cerkvi. Sinoda dviguje precej prahu, saj je v ospredju spolna tematika, kar je v Cerkvi vedno veljalo za občutljivo področje. Zahteve liberalne struje nemške Cerkve so nekateri strnili v en stavek: »Katere koli vrste prostovoljnih spolnih odnosov med odraslimi ne bi smeli kritizirati« (Družina, 69, št. 37, str. 7).

Uradni nauk, ki ga katoliška cerkev o spolnosti uči že stoletja, lahko prav tako strnemo v en stavek: »Človek se lahko spolno udejstvuje samo v okviru zakonske zveze, ki je potrjena z zakramentom«. Vsaka spolnost izven teh okvirjev je označena za izkrivljeno, zato velja za grešno dejanje.

Preberite tudi:

Vatikan sporoča škofom, naj vsako spolno zlorabo prijavijo policiji

Papež – Božji poslanec iz mesa in krvi

V Cerkvi se oblikujeta dva različna pogleda na spolnost

Glede na dva nasprotujoča si pogleda na spolnost, ki ga želi po eni strani uveljaviti nemška Cerkev in po drugi strani uradni nauk katoliške cerkve, si lahko obetamo buren epilog, ki ga bo predvidoma v prihodnjem letu objavila sinoda v Nemčiji.

Sinoda je namreč v letošnjem letu zasedala že dvakrat, prav tako bosta tudi v prihodnjem letu po vsej verjetnosti dve zasedanji.

Papež Frančišek je predvidno posvaril pred prehitrimi spremembami

Papež Frančišek se je na sinodo odzval dokaj previdno, saj verjetno ne želi dvigati preveč prahu v času trajanja sinode, najbrž v upanju, da predlogi ne bodo dobili potrebne dvotretjinske večine. Zasedanje je sicer pozdravil, vendar je hkrati posvaril pred hitrimi reformnimi procesi, ki bi sicer lahko bili všečni predvsem za medije, ne bi pa rešili resničnih vprašanj.

Katera so konkretna vprašanja, ki jih obravnava sinoda? To so oblast v Cerkvi, vloga žensk v Cerkvi, prihodnost duhovniškega celibata in spolna morala.

Sinoda postavlja pod vprašaj nujnosti duhovnika, kot tistega, ki je odgovoren za župnijo. Namesto duhovnika bi lahko bil župnik tudi laik, to je tisti, ki nima duhovniškega posvečenja.

Vprašanje ženskega duhovništva oz. diakonata

Vprašanje ženskega duhovništva je že nekaj let v zraku, še posebej se je debata o tem razširila, ko je papež Frančišek, pred kratkim pozval teologe, da proučijo možnost posvetitve žensk v diakonise, kar je poznala že prvotna Cerkev.

Služba diakona je prva stopnja zakramenta svetega reda, druga stopnja je duhovništvo, kar bi lahko označili kot »nadgradnjo diakonata. V primeru, da bi posvečenje žensk v diakonise prejela »zeleno luč«, bi temu kmalu sledilo tudi posvečevanje v duhovnice.

Tudi nemška sinoda razpravlja o možnosti posvetitev žensk v diakonise, kar ni v nasprotju z omenjeno potezo papeža Frančiška. Bilo bi vendar nekoliko nerodno, če bi Cerkev v Nemčiji sprejela odločitev o posvečevanju žensk pred Vatikanom. V tem primeru, bi lahko to razumeli kot neke vrste izsiljevanje.

Vprašanje poročenih duhovnikov

Podobno je tudi na področju celibata, o katerem se govori že praktično od njegove uzakonitve na začetku prejšnjega tisočletja. Sinoda za Amazonijo, ki je potekala lansko leto v Rimu, je glede možnosti posvečevanja poročenih moških v duhovnike, stopila korak nazaj.

Med samim potekom sinode je bilo, glede na razpravo, moč predvidevati, da bo papež dovolil izjemo, da bi za področje Amazonije, dovolil posvetiti v duhovnike poročene moške. Na določenih področjih ljudje namreč ne vidijo duhovnika po nekaj mesecev ali celo več.

Papež zaradi celibata ni želel tvegati razkola v Cerkvi

Mnoge je začudila poteza papeža, ki na koncu ni uveljavil sprostitve celibata. Zakaj takšna poteza, lahko samo ugibamo, verjetno je podlegel glasnemu delu konservativnega dela kardinalov in škofov, ki so morebitni ukinitvi celibata ostro nasprotovali. Lahko bi se celo zgodilo, da bi zaradi tega v Cerkvi nastal razkol.

Če ni prišlo do razkola po sinodi za Amazonijo, se lahko to zgodi po nemški sinodi. Nemška sinoda obravnava še veliko bolj liberalne teme od Amazonske, saj gre že pri vprašanju celibata, za njegovo sprostitev za celotno Cerkev in ne samo za del, ki trpi hudo pomanjkanje duhovnikov.

Nemška sinoda želi popolnoma sprostiti spolno moralo

Poleg vsega gre pri nemški sinodi za poizkus popolne sprostitve spolne morale. Na začetku smo omenili, da so v katoliški cerkvi edini sprejemljivi spolni odnosi samo znotraj zakramentalne zakonske zveze. Po predlogu nemške sinode naj bi spolnost popolnoma sprostili, razen, seveda, prisilnih spolnih odnosov.

Kaj pravzaprav pomeni sprostitev spolnosti? Poleg vsakovrstnih heteroseksualnih odnosov, lahko sem prištejemo tudi homoseksualne spolne prakse. Tudi ločeni bi lahko sklenili novo partnersko zvezo z blagoslovom Cerkve, prav tako bi lahko bili deležni blagoslova homoseksualni pari.

Tu sicer ne gre za zakramentalno zvezo, je pa zveza z blagoslovom, kar pomeni, da bi lahko bili ti pari v polnosti deležni zakramenta spovedi in evharistije. Skratka, po predlogu nemške sinode, bi vprašanje spolnosti dobilo širok okvir, kar pa predstavlja veliko tveganje v odnosu s celotno Cerkvijo.

Morebitni liberalizaciji spolnosti bo verjetno sledil razkol znotraj Cerkve

Glede na to, da se spremembe v sami strukturi Cerkve praviloma dogajajo zelo počasi, bi sprejetje sprememb, ki jih predlaga nemška Cerkev, zagotovo ogrozila enotnost Katoliške cerkve. Že ena tema, npr. ukinitev obveznega celibata, bi po vsej verjetnosti povzročila razkol.

Skoraj zagotovo bomo priče razkolu, če bo prišlo v Nemčiji do popolne liberalizacije spolnosti, kar je gotovo eno izmed najobčutljivejših področij v Cerkvi. Starejši se še spomnimo, da se v Cerkvi še pred nekaj desetletji, o spolnosti praktično ni govorilo, danes pa bi bilo praktično vse dovoljeno.

Sprostitve spolnosti na praktično vse prostovoljne prakse, Cerkev zagotovo ne bi zdržala. Če bodo predlagane spremembe prejele dvotretjinsko večino, potem bomo od konca sinode, naslednje leto, skoraj zagotovo govorili o nemški Katoliški cerkvi, ločeni od vesoljne Cerkve. Zato lahko še toliko bolj želimo, da bi Sveti Duh zares v polnosti razsvetlil sinodalne »očete in matere«.