Ločenci pri neprofitnih stanovanjih v manjvrednem položaju

Ločitev vsakdo sprejema po svoje, a dejstvo je, da je za par, ki zna ostati odgovoren in odrasel, ločitev le eden izmed življenjskih dogodkov. Kadar pa je vsaj en »ranjen otrok«, se stvari komplicirajo. Družinski zakonik v povezavi z drugimi zakoni stvari drastično poslabša. Dostikrat so ravno ločenci v manjvrednem položaju. A očitno je okoli 2000 oseb letno premalo, da bi odgovorni sedli za eno mizo in se dogovorili ter uskladili.

Par, ki živi skupaj, ne pomisli na to, da bi o tem, kaj bo otrok jedel, kam bo vpisan v vrtec, šolo, katere dejavnosti bo obiskoval, kje bi živeli … veliko razglabljala. Dostikrat se zgodi, da en odloči, ker konec koncev se ve, čemu sledita in katere vrednote imata. Ločeni starši pa se o otrokovem dobrem morajo dogovarjati, to pa lahko postane težava, še posebej, če gre za igro čustev, in ne razuma.

Preberite tudi:

Veste kateri socialni transferji vam pripadajo?

Dvig minimalne plače ponovno poslabšuje položaj prejemnikom le-te

Soglasje za spremembe v otrokovem življenju nujno

 Le redkokdo, ki je ločen, ve, da 151. člen Družinskega zakonika jasno določa, da se morajo starši pri starševski skrbi sporazumeti in da se morajo pri vprašanjih, dogodkih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, nujno sporazumeti v skladu z otrokovo koristjo.

Preprosto povedano, za selitev, spremembo šole, zdravnika, zobozdravnika, izbiro dejavnosti, spremembo naslova … je potrebno soglasje, brez njega se krši 151. člen in je lahko razlog za predodelitev. In ja, se je že zgodilo, da je sodnica tako odločila, ko se je mati skrbnica, ne vede, da potrebuje soglasje očeta, preselila v bolj ugodno stanovanje, v 10 kilometrov oddaljen kraj.

Subvencija, tržna in neprofitna stanovanja

Dostikrat se zgodi, da ko se par razide, gredo otroci z materjo in običajno, če ni stanovanje ravno skupno in na njegovem, gre ta v prvo najemniško stanovanje. Zelo malo teh mater pa ve, da se ji prav hitro lahko zgodi, če oče pozna zakon in se je zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov odločil za striktnost, da lahko ostane brez otrok. Enako velja obratno.

Torej, kaj materi preostane? Subvencija tržnega stanovanja, kjer se pa zapleti začnejo. Namreč, subvencija najemnine je določena v 121. a členu Stanovanjskega zakonika, čeravno se zanjo zaprosi v sklopu pravic iz javnih sredstev. Omenjeni člen določa, da so do subvencije k plačilu tržne najemnine upravičeni prosilci, ki plačujejo tržno najemnino in so se uvrstili na prednostno listo na zadnjem javnem razpisu za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča, z izjemo prosilcev, ki zavrnejo zagotovljeno neprofitno najemno stanovanje.

Torej, če mati ali oče želi subvencijo najemnine, se mora prijaviti na javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja, ki pa ne predvideva, da bi prosilec potreboval ob tem kakršnokoli soglasje. Hkrati pa ne Stanovanjski zakonik ne Pravilnik nikjer ne določata, da bi bil prosilec dodelitve neprofitnega stanovanja bil upravičeni do dodelitve stanovanja na specifični lokaciji.

V praksi to pomeni, da lahko prosilcu ponudi stanovanje kjerkoli. Za starša, ki je ločen in potrebuje za spremembe, ki bistveno vplivajo na otroka, soglasje, je to pat pozicija. Stanovanje, ki ni v istem okrožju šole, katero otrok obiskuje, pa ob strani pustimo to, da gre za selitev, sme zavrniti le dvakrat. Ko to naredi, je izbrisan s seznama prosilcev in hkrati ostane brez subvencije najemnine.

Torej se mora odločiti, ali bo kršil zakon in ob tem tvegal, da drug starš pozna zakon in bo sprožil postopek na sodišču, kar lahko ob določenih sodnikih/sodnicah prinese tudi predodelitev, ali pa bo sebe spravil v finančno težak položaj. Konec koncev za subvencijo ne bi prosil, če bi najemnino lahko v celoti plačeval.

Takšen starš se lahko sicer obrne na pomoč na CSD ter kasneje na sodišče, a preden bo pridobil to soglasje, bo ali prepozno ali pa bo šlo za domnevno stanovanje, ki bi ga lahko nekoč nekdaj dobil. Koliko časa in denarja bo ob tem šlo, je tudi zgodba zase.

Jasno je, da sta zakona nasprotujoča si (kolizija) in da se v tem primeru v pravnih zagatah prevlada tisti, ki je višji, v omenjenem primeru je to Družinski zakonik. Žal pa tega ne vedo, ali nočejo vedeti, tisti, ki odločajo o dodelitvi neprofitnih stanovanj in subvencije najemnine.

Ministrstvo za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti vali odgovornost na ministrstvo za okolje in prostor

Ker je težava problematična že vrsto let in ni nastala z novo vlado, kot bi kdo pomislil, smo se obrnili po odgovor na ministrstvo za delo. Sprva so nam pojasnili, da v postopku uveljavljanja pravice do subvencije najemnine CSD ne preverja, ali ima ločeni starš soglasje bivšega partnerja za selitev v novo stanovanje. Prav tako CSD ne preverja pogojev, ki jih določijo občine v svojih javnih razpisih. CSD je vezan na odločitev občine, ali se je prosilec uvrstil na prednostno listo ali ne. Ter dodali, da je res, da v kolikor oseba na podlagi javnega razpisa pridobi neprofitno stanovanje in le-tega zavrne, ne bo upravičena do subvencije najemnine za tržno stanovanje.

Na naše vprašanje, kaj potem naj ločen starš v tem primeru naredi, so nam odgovorili, da je pravica do subvencije najemnine kompleksna pravica (op. a.: kompleksna je le določitev zneska subvencije), urejena v različnih zakonih in podzakonskih predpisih. »Pogoje v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja vlagatelja se presoja po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) in Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), kot to velja za ostale pravice iz javnih sredstev. Vsebinske pogoje, vezane na subvencijo najemnine, pa določa Stanovanjski zakon (v nadaljnjem besedilu SZ-1), ki je v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor,« so zapisali in odgovornost preložili na drugo ministrstvo.

V nadaljevanju so nam še pojasnili: »Postopek dodelitve neprofitnega stanovanja v najem je v pristojnosti posamezne občine. Center za socialno delo v postopku odločanja o pravici do subvencije najemnine v skladu s četrtim in petim odstavkom 37. člena ZUPJS pozove občino na predložitev mnenja v zvezi z relevantnimi okoliščinami, ki se navezujejo na vlagatelja. Center za socialno delo je pri svoji odločitvi na mnenje vezan. Kot je že bilo pojasnjeno, je postopek prijave na javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem ločen od samega postopka uveljavljanja pravice do subvencije najemnine in center za socialno delo v tem postopku ne sodeluje. Zavrnitev ponujenega neprofitnega stanovanja predstavlja negativni pogoj, ki mora biti za pridobitev subvencije najemnine za tržno stanovanje izpolnjen. Vprašanje utemeljenosti zavrnitvenih razlogov pa ni v domeni centrov za socialno delo, ker v postopku javnega razpisa niso sodelovali. O zavrnitvi ponujenega neprofitnega stanovanja je prosilec s strani občine praviloma seznanjen z odločbo, zoper katero pa ima možnost pritožbe. O pritožbi v večini primerov odloča župan posamezne občine. V kolikor prosilec s pritožbo uspe, ima v postopku uveljavljanja pravice do subvencije najemnine možnost izrednega pravnega sredstva, in sicer obnovo postopka.«

Vsakdo, ki se je kadarkoli znašel v podobni situaciji, ve, da mu je na koncu ostala le sodna pot. Koliko časa in denarja bo to prineslo, pa nikogar ne zanima.

Ob našem vnovičnem vztrajanju, naj nam preprosto pojasnijo, ali naj potem takšen starš krši zakon ali sebe spravi v finančno stisko, odgovora nismo dobili.

Kot že omenjeno, je to težava, ki se naslavlja več let, a je bila vedno preslišana, ker tistih nekaj ločencev, ki se znajde v takšni situaciji, očitno v preteklosti ni bil dober razlog za spremembe.

Nedavno nazaj tudi šole niso zahtevale soglasja obeh staršev, a po nekaj tožbah in glasnih nasprotovanjih šole zahtevajo soglasje obeh staršev za prešolanje otrok.

Žalostno pa je, da večina ločencev ne ve, da potrebuje soglasje in se brez njega ne bi smeli seliti. A dokler ni tožnika, ni sodnika. Pa še takrat je močno odvisno od tega, kakšno stališče bo zavzel sodnik, ki bo primer obravnaval.