Bi morali poslanci opraviti izpit iz dostojnega obnašanja?

V tridesetih letih slovenske parlamentarne demokracije smo doživeli marsikaj. Od prinašanja banan v parlament do fizičnega obračunavanja. Ob pogledu na obnašanje naših poslancev ne moremo mimo ugotovitve, da postaja nivo obnašanja v parlamentu iz leta v leto nižji in s tem tudi zaskrbljujoč.

Preberite tudi:

Zakaj povprečnega Slovenca politika ne zanima?

Dvojna merila Levice: sovražnega govora Kozine ne komentirajo

Sovražni govor in družabna omrežja

Se vračamo v čase, za katere smo mislili, da so preteklost?

Zaskrbljujoče je, da se državljani na neprimerno obnašanje vse manj odzivamo, saj parlamentarno dogajanje spremljamo vse bolj s prikrito grenkobo in z občutki nemoči. Izrazi, ki jih slišimo iz ust določenih poslancev kot so fašizem in kolaboracija nas vse bolj vračajo v čase bratomorne vojne, za katere smo mislili (in še vedno upamo), da se ne bodo nikoli več ponovili.

Prinašanje banan v parlament in udarec s časopisom po glavi

Omenjena dogodka z bananami in udarcem s časopisom, smo državljani v glavnem sprejeli dobrohotno, saj smo ju jemali na način karikature, ki človeka sprosti in ga tudi spravi v dobro voljo. Gotovo je, da je pri obeh dogodkih šlo za zadevo, ki je na meji sprejemljivega, vendar ni šlo za stvar, ki bi širila nestrpnost in sovraštvo.

Samo spomnimo, da je ob prvem poizkusu rušenja Peterletove vlade, leta 1992, poslanec  Vitomir Gros prinesel v parlament banane in jih delil poslancem, z namenom, da bi dejanje poudarilo posmeh nad kandidatom za novega predsednika vlade, Marka Voljča.

Voljč je namreč do tedaj živel v Mehiki, Gros pa je želel poudariti, da prihaja iz t.i. banana republike. Na Grosovo provokacijo je reagiral takratni predsednik parlamenta dr. France Bučar in ga poslal izza govorniškega odra v poslansko klop.

Drugi primer je iz leta 1998, ko je poslanec Jelko Kacin s časopisom napadel in udaril poslanskega kolega Iva Hvalico. Vzrok za napad je bil očitek Iva Hvalice, da je Jelko Kacin ogradil svojo hišo z ograjo, ki je bila državna last.

Od (nedolžnih) izpadov posameznikov do sovražnega govora

Z leti se je kulturni nivo v parlamentu vedno bolj nižal. Ni šlo več samo za določene izpade posameznikov, ampak se je vse bolj pojavljal sovražni govor. Iz vrst nekaterih poslancev je izšla pobuda, da bi v primeru sovražnega govora poslanci ne mogli uživati imunitete. Do danes se ta pobuda ni uresničila.

Nivo parlamentarne kulture se je znižal po volitvah v državni zbor leta 2014. Takrat je v parlament vstopila stranka Levica (v tistem času Združena levica), ki je na prizorišče parlamentarne demokracije vpeljala retoriko žaljenja, neutemeljenega obtoževanja in diskreditacije.

Majica z napisom »Bad Religion«

Prispevek bi bil predolg, če bi obravnavali vse ekscese omenjene stranke. Omenimo samo tri iz letošnjega leta, ki še posebej izstopajo. Gre za en nastop Primoža Siterja in dva nastopa Mihe Kordiša.

Siter je 29. januarja, ob nastopu v parlamentu žalil kristjane z ikonografijo na svoji majici. Majica prikazuje križ, simbol krščanstva, s prečrtano rdečo črto, na način prometnega znaka. Za to dejanje si je Siter prislužil kazensko ovadbo s strani državljana Davorina Kopšeta.

»Kriminalci, kolaboranti, fašisti…«

Drugi primer izhaja iz interpelacije zoper ministra Zdravka Počivalška, iz 10. junija. Tokrat je nastopal Miha Kordiš, ki je ministra Počivalška celo tikal in ga zmerjal z besedami: »Ti Zdravko Počivalšek kradeš, ti Zdravko Počivalšek lažeš, ti Zdravko Počivalšek si kriminalec…«

Tudi tretji primer izhaja iz Mihe Kordiša in sicer iz 1. oktobra, ko je poslancem Socialnim demokratom (SD), potem ko so podprli 780 milijonov sredstev namenjenih za slovensko vojsko, očital »kolaboracijo s fašistoidno Janševo vlado«. V imenu poslancev se je odzval poslanec SD Matjaž Han, ki je odločno povedal, da ne želi sodelovati s tistimi, ki ga označujejo s kolaboranti ,druge pa s fašisti.

Ima lahko agresivna in sovražna retorika tudi fizične posledice?

Če smo se v začetkih naše parlamentarne demokracije dobrohotno nasmihali posameznim izpadom poslancev, smo danes prišli do situacije, ki zahteva resen premislek, če ne želimo, da bodo stvari ušle izpod nadzora.

Za primer samo navajam, da so tik pred vojno v Bosni in Hercegovini, tudi v tamkajšnjem parlamentu stvari ušle izpod nadzora. Spomnimo se samo na znamenit govor Radovana Karadžića, ki je s svojim nastopom praktično napovedal državljansko vojno in tudi možnost izginotja muslimanov.

Označba »kolaborant« ali »fašist« lahko vodi v likvidacijo

Izpadi, ki smo jih deležni, predvsem iz strani poslancev Levice, so zaskrbljujoči, saj so s podobno uporabo izrazov, kot je »kolaboracija« in »fašizem« povojni oblastniki opravičevali tedanje množične poboje Slovencev in tudi predstavnikov drugih narodov. Izkušnje kažejo, da lahko s takšno retoriko nekoga ali neko politično skupino hitro razosebimo, kar lahko hitro vodi v dejansko likvidacijo.

Če želimo v Sloveniji ohraniti verodostojno parlamentarno demokracijo, bodo morali poslanci, še preden bo prepozno, izglasovati zakon, ki predvideva možnost izgube poslanske imunitete. Gre za primere nedostojnega obnašanja, žaljenja ali celo kriminaliziranja posameznikov in predstavnikov določenega dela politike.

Predlog za preizkus znanja iz pravil dostojnega obnašanja

Prav tako ne bi bilo nič narobe, če bi vsak na novo izvoljeni poslanec, pred prvo sejo v parlamentu, moral obvezno opraviti izpit iz osnov dostojnega obnašanja. Morda se bo to zdelo komu smešno, toda nivo obnašanja v našem parlamentu je padel na tako nizko raven, da bi takšen preizkus prav zares potrebovali.

Nekulturno obnašanje nekaterih poslancev lahko povezujemo tudi s tem, da predvsem mlajši poslanci izhajajo iz okolja, kjer so bili deležni premisivne vzgoje, kar pomeni, da si po njihovem lahko dovolijo čisto vse. Katera stranka ima v povprečju najmlajše poslance, pa si lahko na podlagi javno dostopnih virov, izračuna vsak, ki bere ta prispevek.