Dobički izključno last delničarjev, katastrofalne izgube pa realnost družbe

Zakaj reševanje podjetij ljudem ne bo pomagalo, da bi si opomogli od gospodarskih šokov, ki jih je povzročil covid-19.

Po svoji naravi so gospodarski pretresi – kakršen nas je doletel po izbruhu covida-19 – nepredvidljivi. Vendar nedvomno vemo, da se bo v prihodnosti zgodil še kakšen. Naši gospodarski sistemi za preživetje so pa odvisni izključno od široko razširjenih vladnih in centralnih bank.

Preberite tudi:

Postane lahko še slabše

Zaprtje trgovin: zmaga za delavce, klofuta delodajalcem in udarec za gospodarstvo

»Vlade bi morale preusmeriti spodbude za podjetja in usmeriti porabo v sisteme socialne zaščite, ki podpirajo posameznike in ublažijo gospodarske in socialne posledice recesije,« so enotni ekonomisti neprofitne organizacije Svetovni gospodarski forum (WEF).

Vladno posredovanje, moralno tveganje in razporeditev virov

V svoji klasični funkciji centralne banke delujejo kot »posojilodajalci v skrajni sili« za zagotavljanje likvidnosti finančnim trgom. Od svetovne finančne krize pa delujejo tudi kot »tržni proizvajalci v skrajni sili« in »posojilodajalci v skrajni sili nefinančnega sektorja«.

Od izbruha covida-19 je pet vodilnih centralnih bank skupaj na trge vbrizgalo več kot pet bilijonov dolarjev. Ker se o tem nič ne govori – kako se dodeli dodatna likvidnost -, vlade še vedno upajo, da bodo krediti pritekli malim in srednje velikim podjetjem ter državljanom – ki bodo denar vrnili z obrestmi.

Ti izredni denarni posegi so mednarodnim delniškim trgom pomagali povrniti večino izgub, ki so jih utrpeli februarja in marca – čeprav globalno razširjena brezposelnost in povečani stečaji ostajajo realnost za večino družbe.

V kombinaciji s pomembnimi neusmerjenimi in dolgotrajnimi fiskalnimi spodbudami dobimo namreč popoln recept za »limonin socializem«.

Takšna ohlapna denarna politika je del več desetletnih trendov, ki se je v večini razvitega sveta končala z današnjo ničelno obrestno mero kreditov. Vendar so od velike finančne krize takšni posegi ustvarili občutek, da je nepremišljenost institucionalizirana in celo nagrajena, kadar so organizacije prevelike, da bi propadle. Ti ukrepi so imeli resne dolgoročne negativne posledice na potencialno rast in družbo, vključno s spodbujanjem moralnega tveganja.

Druga resna posledica takšnega moralnega tveganja je znatno povečanje števila tako imenovanih »zombi podjetij«. To so podjetja, ki lahko ustvarijo le zadostna sredstva za kritje plačil obresti, ne pa tudi glavnice. Od leta 2008 se je število takih organizacij v razvitem svetu bistveno povečalo.

Limonin socializem: privatizacija dobička in izguba družbe

Pričakovali bi, da bodo podjetja, ki so imela prednost pri odpornosti po velikem vbrizganju javnega denarja med svetovno finančno krizo, preprečila propad finančnega sistema in rešila številne panoge.

V resnici je tisto, kar smo videli v zadnjih nekaj letih, nadaljnje povečanje donosov delničarjev, večja zadolženost podjetij in znatno zmanjšanje produktivnih naložb ter raziskav in razvoja. Medtem ko so vlade nosile breme dogodkov, so podjetja zadnjih 40 let v bistvu denar porabila za vračanje kapitala delničarjem.

Nekateri upravičujejo tako očiten odmik od ekonomije prostega trga kot mehanizma za preprečevanje sistemskih neuspehov in nadaljnje škode za gospodarstvo. V resnici gre za limonin socializem – politični in gospodarski sistem, kjer so dobički izključno last delničarjev, katastrofalne izgube pa so realnost za družbo.

V bistvu so zaradi neusklajenih spodbud številna podjetja »prevelika, da bi propadla«. Te organizacije niso uspele zgraditi odpornosti v dobrih časih, ki bi jim lahko pomagala prebroditi neizogibne izpade dohodkov.

Spodbude za spremembo: jasna ureditev in internalizacija stroškov

Podjetja po vsem svetu so nadaljevala pot kratkoročnosti in nepremišljenega vedenja za kratkoročne donose vlagateljev v škodo dolgoročni vrednosti in družbeni blaginji.

»Popraviti moramo podjetniške spodbude, da zagotovimo, da se velike vsote državne podpore ne bodo spet zaman porabile,« opozarjajo pri WEF. »Če bomo še naprej posredovali z denarno in davčno podporo brez ustreznih prilagoditev spodbud, bomo okrepili izkrivljanja in postavili temelje za nadaljnjo sistemsko nestabilnost v prihodnosti,« še dodajajo.

Za ponovno uravnoteženje spodbud, ublažitev moralnega tveganja in prilagoditev ekonomskih sistemov, stran od limoninega socializma, moramo izvesti kritične regulativne in davčne reforme, pravijo ekonomisti WEF.

V. V. Chari in Patrick J. Kehoe predlagata uravnavanje finančnega vzvoda in obdavčitve podjetij, kot spodbudo za doseg trajnostno učinkovitega rezultata. Predlagata, da bi morali imeti vzvodi podjetij mejo razmerja med dolgom in lastniškim kapitalom, medtem ko bi morali glede na velikost podjetja odpraviti izkrivljanja in popraviti zunanje učinke »prevelikega, da bi propadlo.«

Pri WEF so mnenja, da moramo zgraditi povsem nove temelje za svoj gospodarski in družbeni sistem. Te fundacije zahtevajo tržne spodbude, ki podjetjem zagotavljajo, da delujejo v interesu družbe.

»Vlade po vsem svetu so predolgo prezirale posledice denarnih in fiskalnih posegov na dolgoročno blaginjo in družbo na splošno. Čas je, da spodbudo uravnotežimo, tako da podjetja začnejo delovati v dobrobit deležnikom in družbi,« še pozivajo ekonomisti WEF.

Če povzamemo: Namesto da bi se vlade osredotočale na reševanje delovnih mest s subvencioniranjem in reševanjem neučinkovitih organizacij, bi morale svoj čas namenjati sistemom socialne zaščite, ki podpirajo posameznike in blažijo gospodarske in socialne posledice recesije.