Naprej na vsebino

Pred 100 leti v Slovencu

Koroški plebiscit ni bil edini narodni boj, ki je pred stotimi leti potekal na naših tleh. Slovenec je poročal tudi o aktualnih bitkah za našo pisavo, šolstvo in za katoliško vero.

10. oktobra 1920 je potekal Koroški plebiscit in določil mejo med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, zato ni nič čudnega, da je bil plebiscit osrednja tematika v vseh časopisih, ki so izhajali na naših tleh pred stotimi leti.

Slovenec je v povezavi s plebiscitom vsakodnevno poročal o podrobnostih volitev, o propagandi na avstrijsko-nemški strani in predvideval možne rezultate, hkrati pa je spodbujal naše volivce, naj se odločijo za Jugoslavijo.

Preberite tudi:

Nas je koroški plebiscit kaj naučil?

Pred 100 leti v Slovencu

A to ni bil edini izziv, s katerim se je takrat soočalo slovenstvo, namreč istočasno so bili mnogi otroci iz manj razvitih slovenskih krajev prikrajšani za osnovno šolanje, širjenje cirilice je ogrožalo enakopravnost naše latinice s cirilico, katoliški veri pa je pod novimi oblastmi godilo vse slabše.

»Širjenje« šol, toda le v večjih mestih?

5. oktobra 1920 je Slovenec pisal o narodu škodljivi centraliziranosti slovenskega šolstva oz. o zapostavljanju izobraževanja otrok, ki živijo na slovenskem podeželju.

Višji šolski svet si je v času velikega pomanjkanja učnih moči zastavil cilj, da bi povečal število šolskih razredov in izboljšal učni sistem. Slovenec je že takrat pripomnil, da širjenje razredov že obstoječih šol v večjih mestih ne pomaga otrokom iz oddaljenih krajev, in da bi bilo namesto tega treba postavljati nove šole v bolj oddaljenih in manjših krajih, pri čemer je posebej izpostavil hribovite kraje in že tedaj izključeno Prekmurje.

Šolanje pred 100 leti ni bilo samoumevno. Podeželski otroci so bili zapostavljeni.
Šolanje pred 100 leti ni bilo samoumevno. Podeželski otroci so bili zapostavljeni.

Za primer so postavili Toplice na Dolenjskem, kjer so od poletja povečali število učiteljev iz treh na pet, v sosednjih občinah pa to šolsko letosploh niso mogli začeti s poukom zaradi pomanjkanja učiteljev.

Slovenec je postavil vprašanje, ali višjemu šolskemu svetu zares gre za širjenje kulture in izobraževanja – ali za kaj drugega, ter opomnil, da takšni primeri jasno kažejo, da je ljudstvo izgubilo ves vpliv na šolstvo, s katerim upravljajo nadzorniki, ki upoštevajo želje določenih oseb in določenih želja, »volja ljudstva jim je pa lanski sneg.«

»Slovenec« za enakopravnost pisav

Že naslednjega dne je Slovenec poročal o novi grenki novici za slovenski narod: poslanec dr. Ritting je v naši zbornici omenil, da bodo v pokrajinah, kjer navadno pišemo z latinico, uvedli dvojne napise oz. napise v latinici in v cirilici, obenem pa v pokrajinah s cirilico ne bodo uvedli tudi napisov v latinici.

Takšno neenakopravnost je Slovenec strogo obsodil in pripomnil, da ni nič narobe, če je ljudem, ki znajo brati le cirilico, na tak način omogočeno lažje potovanje po pokrajinah z latinico, a zakaj ne bi veljalo isto tudi za tiste, ki želijo potovati po Srbiji, a ne znajo cirilice?

Pisci Slovenca so sklenili: če se mora ljudstvo, ki mu je naravna latinica, naučiti cirilice, naj se tudi pisci cirilice naučijo latinice, dvojni napisi pa so tedaj nepotrebni. Tako odnosi med različnimi pisavami kakor med posameznimi narodi v Kraljevini SHS bi morali biti enakopravni, a predlog dr. Rittinga gotovo ne vzpodbuja ne prve ne druge oblike enakosti.

Oblast zapostavlja katoliško cerkev?

Slovenec je izrazil hudo skrb za Cerkev pod oblastjo svobodomiselnih vlad – kljub obljubam demokratov in socialistov, da se veri na naših tleh ni treba bati za svoj obstoj in nadaljnji razvoj. Da bi obrazložili svoje pomisleke, so za primer predstavili situacijo v Češkoslovaški republiki, kjer so bili na oblasti meščanski liberalci in socialni demokrati, ki so se požvižgali na dobrobit katoliške vere in Cerkve.

V podporo tej navedbi so v Slovencu objavili pismo češkoslovaških škofov, ki so ga ti poslali po koncu njihove praške konference, ki je potekala nekaj dni pred tem.

Pred 100 leti je bila porušena marsikatera cerkev.  Ni bilo zaželeno, da si bil vernik.
Pred 100 leti je bila porušena marsikatera cerkev. Ni bilo zaželeno, da si bil vernik.

»Domači organizem katoliške cerkve v Češkoslovaški republiki ne le ne uživa nobenega varstva, ampak ga brez kazni rušijo z razkolom in krivoverstvom takoimenovane češkoslovaške cerkve, ki se veže z neverniki, krivoverci in sovražniki cerkve vseh vrst.«

Zadeve katoliške cerkve so v ministrstvih pristale v rokah referentov, ki so bili nekdanji oz. izobčeni duhovniki katoliške cerkve, škofi pa so zanje zapisali, da »vodijo agitacijo za odpad med duhovščino in ljudstvom, vodijo sezname o duhovnikih, ki so zreli za odpad in jim nudijo bogato Judeževo plačilo.«

Na Češkoslovaškem so pri oddaji nadarbin javnih patronatov zmerom imeli prednost duhovniki, ki so bili nepokorni svojim škofom ali so bili izključeni iz kvalifikacijske liste. Njihov upor proti škofom pa je oblast podpirala.

Katoliške cerkve so zasedali s silo, duhovniki so bili zapostavljeni, nekaterim so celo grozili s smrtjo, za kar krivdo je Slovenec pripisal pasivni asistenci politične uprave.

Nespoštovanje in nezaščitenost katoličanov je bila razvidna tudi iz splošne nestrpnosti in nikoli primerno kaznovanega vandalizma, katerega rezultat je bil podiranje kapel, rušenje in razbijanje svetniških kipov. Slovenec je izpostavil pomembno vzporednico med vlado predsednika Masaryka, ki kljub realni situaciji na Češkoslovaškem neprestano poudarja velik pomen vere in cerkve, in oblastjo v Kraljevini SHS, ki prav tako govori o vrednotah, ki jih nato ne ščiti.

Glede pisma škofov iz Češkoslovaške je zapisal, »naj bo slovenskemu ljudstvu resen opomin za bodoče volitve!«

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice