Nas je koroški plebiscit kaj naučil?

10. oktober 1920 je za Slovence zgodovinski datumov, ki se ga spominjamo z grenkobo v srcu. Na plebiscitu, ki je odločal o tem, ali del koroškega ozemlja ostane v okviru novonastale avstrijske republike, ali se pridruži novonastali kraljevini SHS, so se tamkajšnji prebivalci odločili, da bodo pripadali Avstriji.
Preberite tudi:
Dejan Židan je Hrvatom podaril Teran

Vir slike: 24.ur
Plebiscit je potekal na podlagi mirovne pogodbe v Saint Germainu
Za razliko od prisilne razdelitve Slovencev, ko je Primorska na podlagi rapalske pogodbe iz 12. novembra 1920 pripadla Italiji, so koroški Slovenci na podlagi lastne volje ostali v avstrijski državi. Tako je eno izmed bistvenih zgodovinskih središč Slovencev, ostalo zunaj meja matične domovine.
Plebiscit je potekal na podlagi mirovne pogodbe v Saint Germainu, iz 10. septembra 1919. Pogodba je oblikovala na Koroškem dve coni, A in B. Cona A je imela središče v Velikovcu, zavzemalo je okraje Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk. Cona B je zavzemala območje Celovca in območja severno od Vrbskega jezera.
V Avstriji je ostalo 200.000 Slovencev
Določeno je bilo, da se plebiscit najprej izvede v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, pa še v coni B. Cona A je imela na podlagi popisa prebivalstva 70% slovenskega prebivalstva, vendar je rezultat plebiscita kljub temu pokazal, da se je 59% prebivalcev odločilo za Republiko Avstrijo.

Vir slike: Slovenec
Na podlagi rezultata v coni A, plebiscit v coni B ni bil izveden, meja med državama je bila začrtana na Karavankah. Plebiscit je tako zapečatil žalostno usodo ločitve med Slovenci, saj je v mejah avstrijske države ostalo 200.000 Slovencev. Danes se izreka za Slovence samo še nekaj več kot 2.000 prebivalcev Avstrijske Koroške.
Koroški plebiscit je odnesel bistveni del Slovenskega ozemlja
Če primerjamo zemljevid slovenskih dežel, ki ga je izdal Peter Kozler leta 1861, in obseg današnje Slovenije, lahko vidimo, da se je slovensko ozemlje zmanjšalo približno za dve tretjini. Takšno dejstvo je lahko upravičeno zaskrbljujoče, saj si lahko sorazmerno s tem predstavljamo, kakšno bo slovensko ozemlje, čez 150 let.
Koroški plebiscit je za Slovence posebej boleč, ker smo z njim izgubili bistveni del Slovenskega ozemlja. Zgodovinsko je bilo središče koroških Slovencev na Krnskem gradu, kjer je bil od 7. stoletja dalje sedež koroških knezov. Od 11. stoletja je bil skupaj z bližnjo Gospo Sveto, središče Koroške.
K odločitvi za Avstrijo je bistveno pripomogel strah
Kateri razlogi so prepričali Slovence, da ostanejo v okviru Avstrije? Glavni razlog, ki ga lahko štejemo za odločilnega, je bil strah. V času plebiscitarne kampanje je bila nemška propaganda izredno močna. Uporabljali so zastraševalno metodo, v smislu, da bo v jugoslovanski državi vladala revščina. Prav tako so svarili pred krvoločnostjo, ki naj bi jo poosebljali predvsem Srbi.
Poleg ekonomskih koristi, ki naj bi jih imeli Slovenci v Avstriji, so zagovorniki Avstrije poudarjali sožitje in bratstvo nemško in slovensko govorečih prebivalcev. Obljubljali so namreč, da bo slovenščina imela v Avstriji enakopraven status z nemščino.
Slovenska stran je nastopala skoraj izključno s protinemškimi argumenti in ob tem močno poudarjala narodno zavest, kar ni zadostovalo za pozitiven izid plebiscita. Slovenci so se odločali pragmatično, predvsem v strahu pred spremembami, zato niso želeli tvegati in so zato raje ostali v okviru Avstrije.

Vir slike: Medobčinsko muzej Kamnik
Po plebiscitu je prevladala nemška raznarodovalna politika
Po plebiscitu so bile nemške obljube hitro pozabljene. Začela se je izrazita protislovenska kampanja, kar se je še posebej izrazilo po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu, leta 1938. Raznarodovalna politika se je nadaljevala tudi po koncu vojne, saj so Slovence večkrat ozmerjali s komunisti in Titovimi hlapci.
Danes lahko rečemo, da izrazitega preganjanja Slovencev ni več, saj to tudi ni več potrebno, ker je Slovencev, v primerjavi s 100 let nazaj, stokrat manj. Zato lahko samo še čakamo, kdaj bo v Avstriji izginil zadnji Slovenec.
Slovenci so doživeli zadoščenje z imenovanjem slovenskega škofa
Smo pa lahko Slovenci ponosni, da je bil na začetku leta za celovškega škofa imenovan koroški Slovenec, Jože Marketz. Imenovanje Jožeta Marketza za škofa lahko jemljemo tudi kot zadoščenje za vse hudo, kar so Slovenci pretrpeli v času po koroškem plebiscitu.
Ob svojem škofovskem posvečenju je poudaril, da njegovo imenovanje za škofa, odpira vrata tudi drugim Slovencem za vodilna mesta na avstrijskem Koroškem. S tem je nedvomno spodbudil samozavest pri mnogih Slovencih, ki so se že vdali v podrejen status, v katerega so prisiljeni s strani države.

Vir slike: Radio Ognjišče
Zadržan odnos matične države do koroških Slovencev
Koroški Slovenci poleg statusa podrejenega naroda v Avstriji, doživljajo tudi zadržan odnos s strani matične domovine. Slovence bi nas bolj kot odnos, ki ga imajo drugi do nas, moralo skrbeti, kakšen odnos imamo sami med seboj. O tem govori tudi omenjeno škofovsko posvečenje Jožeta Marketza, saj je v naših medijih doživelo zelo skromen odmev.
Po eni strani se pritožujemo nad agresivnostjo, ki naj bi jo npr. Madžarska izvajala v Prekmurju, po drugi strani pa (skoraj) nič ne naredimo za naše rojake, ki živijo zunaj naših meja. Ob takšnem načinu politike do Slovencev v zamejstvu in izseljenstvu, ne moremo pričakovati, da bomo Slovenci zaživeli zares kot enoten narod.
Se bo meja slovenske države krčila tudi v prihodnosti?
Glede na zgodovinska dejstva, da smo v zadnjih 150 letih izgubili ogromno ozemlja, se lahko upravičeno bojimo, da se bodo meje slovenske države še naprej krčile. Pred tem nas lahko reši predvsem radikalna sprememba razmišljanja. Slovenija namreč ne obstaja samo v okviru obstoječih fizičnih državnih meja, ampak povsod po svetu, kjer živijo Slovenci.
Takšno razmišljanje bo hkrati razširilo tudi naše miselno obzorje, saj nas bo preusmerilo iz skrbi za preživetje človeka kot posameznika, v skrb za preživetje celotne skupnosti, kot nerazdeljene skupnosti slovenskega naroda.