Dejan Židan je Hrvatom podaril Teran

Tožba Slovenije na splošnem sodišču Evropske unije proti hrvaški uporabi znamke Teran je padla. S tem je sodišče pritrdilo odločitvi Evropske komisije iz leta 2017, ki omogoča Hrvaški, da sorta vina iz Hrvaške Istre, nosi ime Teran. S tem je tožba doživela klavrn neuspeh.

V medijih lahko poslušamo jadikovanje nad odločitvijo sodišča, kar pušča v ljudeh zagrenjenost, nemoč in žalost. Je pa obžalovanje nad odločitvijo sodišča izrazil tudi eden izmed glavnih akterjev stanja v katerem smo se znašli, takratni kmetijski minister Dejan Židan.

Preverite tudi:

Franc Bogovič: Politična zaušnica Dejanu Židanu in njegovi ekipi

Zgodovina: Židan – minister, ki je Hrvatom podaril Teran

Dejan Židan v času vodenja Panvite povzročil razcvet nelegalnega obrednega klanja v Sloveniji?

Politika »z glavo skozi zid« je obsojena na propad

Zanimivo je, da se ob žalostnem epilogu v zvezi s Teranom, redko kdo sprašuje po vzrokih za nastalo situacijo, ne glede na to, da so vzroki bolj ali manj znani. Z gotovostjo lahko trdimo, da je za to kriva nespretna takratna slovenska politika, ki je bolj kot na diplomacijo prisegala na trdovratno vztrajanje pri svojih stališčih, ne da bi pri tem uporabila politični jezik dialoga in diplomacije, kar je pri doseganju političnih ciljev ključnega pomena.

V času, ko je potekal boj Slovenije za izključno pravico do uporabe imena Teran, smo v Slovencu vseskozi opozarjali, da gre za zadevo pri kateri slovenska politika rine preveč »z glavo skozi zid«, ima lahko pogubne posledice. Konkretno je takšno politiko zastopal minister Dejan Židan.

Slovenska politika ni pokazala pripravljenosti za dialog

V njegovih političnih manevrih ni bilo zaznati niti najmanjše trohice demokratičnih standardov, saj je bila njegova edina opcija trdovratno zavračanje hrvaških stališč in hkrati tudi zavračanje odločitve Evropske komisije. O kakršnih koli možnostih za dialog z vpletenimi stranmi, v tem primeru, s Hrvaško in Evropsko komisijo, ni bilo z njegove strani zaznati niti najmanjše pripravljenosti.

V njegovem boju za Teran je bilo zaznati užaljenost in ogorčenje nad Evropsko komisijo, katera baje v Sloveniji izgublja ugled. Z takšnim nastopom je Židan in takratna slovenska politika pokazala zaverovanost v svoj lasten prav in hkrati nepripravljenost na kakršen koli dialog.

Tudi arbitražni sporazum gre po poti usode Terana

Podobno »taktiko« je Slovenija uporabila tudi pri arbitražnem sporazumu o meji s Hrvaško. Po začetniški napaki slovenske politike v zvezi s prisluhi vpletenih v arbitražni sporazum, je Hrvaška od arbitraže nepreklicno odstopila. Ne glede na njeno potezo je arbitražno sodišče v Haagu sprejelo odločitev o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško.

Ker Hrvaška ni sprejela odločitve sodišča, zaradi omenjenih razlogov, je Slovenija vložila tožbo proti Hrvaški. Vzporedno s tem je slovenska politika trdovratno vztrajala pri svojih stališčih in zavračala kakršen koli dialog s Hrvaško, kljub temu da je Hrvaška za dialog bila vsaj načeloma pripravljena.

Kakor v »svežem« primeru Terana, je bila tudi s tožbo v zvezi z arbitražo neuspešna. Poleg tega je v arbitražni razsodbi Slovenija prikrivala svojim državljanom, da je razsodba velja v primeru, če se strani ne dogovorijo drugače. Odstop Hrvaške od sporazuma, pomeni, da pride z njene strani v poštev »drugačen dogovor«. Na ta način je bila tožba Slovenije proti Hrvaški v bistvu brezpredmetna.

Kdo je odgovoren ob slovensko kronični diplomatski neuspešnosti?

Ob slovenski kronični diplomatski neuspešnosti, se je ob tem potrebno vprašati, kdo nosi pri tem glavno odgovornost za neuspeh? Odgovor na vprašanje lahko dobimo že, če le ugotovimo, da je bila, tako v primeru Terana, kot arbitražnega sporazuma, na oblasti leva politična opcija. Glede na to, da je stranka Socialnih demokratov, kateri pripada Dejan Židan, neposredna naslednica Zveze komunistov Slovenije, se takšnemu rezultatu ne smemo čuditi.

V samo naravo komunizma spada dejstvo, da ne kaže pripravljenosti za demokratičen način vodenja politike, saj je njegovo izhodišče enopartijski sistem. S podobnim načinom razmišljanja nadaljujejo dediči komunizma tudi v dobi, ko naj bi imeli za seboj že trideset let »demokratične kilometrine«.

Dialog ne sodi v bistvo leve politične opcije

Da leva politična opcija ni vajena dialoga, tega ne dokazuje le na zunanje političnem področju, ampak tudi na notranje političnem parketu. To se še posebej izkaže pred vsakokratnimi parlamentarnimi volitvami, ko kot edino zveličavni predvolilni program naglaša nesodelovanje s političnimi nasprotniki. Prav tako, tudi v primeru, ko je na oblasti desna politična opcija, ne sprejema skoraj nikakršnega političnega sodelovanja, ne glede na to, da imajo s strani vladajoče koalicije ponujeno odprto roko za možnost sodelovanja.

Tudi po uradnem padcu komunizma pred tridesetimi leti, je bila leva politična opcija večino časa na oblasti. Rezultat njene politike je izolacija pred Evropo in svetom, kar dokazuje tudi nezanimanje tujih politikov za Slovenijo. V času oblasti levice namreč redkokdaj doživimo kakšen obisk vidnega evropskega politika. Takšnih obiskov je bilo v pol letni vladavini aktualne Janševe vlade že kar nekaj.

Smo Slovenci nagnjeni k mazohizmu?

Ob dejstvu, da je vsakokratna leva politika prej v škodo, kot v korist slovenskih državljanov, se ob tem postavlja vprašanje, zakaj ima takšna politika nezanemarljivo podporo slovenskih volivcev?

Odgovor na vprašanje lahko podata dve predpostavki: Prva je, da levica s podporo večinskih medijev, uspešno manipulira z volivci, druga pa je ta, da Slovenci, bolj kot na spremembe, prisegamo na ustaljene okvirje, ne glede na to, da ti okvirji silijo človeka in družbo v nazadovanje.

Obema predpostavkama lahko pridružimo še tretjo, ki je ta, da smo Slovenci vsaj nekoliko nagnjeni k mazohizmu, kar pomeni, da uživamo v lastni bolečini.